Človek med upanjem in obupom

V času, ko ljudje stremijo k uspehu na različnih področjih življenja, je pomembno razumeti tisto, čemur pravimo pozitivna motivacija. Kaj je tisto, kar nam da energijo, da gremo proti ciljem, ki smo si jih zadali in so včasih cela leta ali desetletja oddaljeni od sedanjosti? Tisto, kar nas vodi k uresničevanju ciljev in nam daje energijo, da vztrajamo, so naše želje.

Želje so glavna sestavina tega, čemur pravimo motivacija ali življenjski elan. Tako kot nas strah od nečesa odvrne, nas želje vodijo k neki stvari. Na željo je najbolje gledati, kot da je nekakšno čustvo, pravzaprav eno od osnovnih čustev. Medtem ko avtorji sodobnih psiholoških teorij o čustvovanju želja ne uvrščajo med čustva, so jih veliki filozofi, ki so se še pred nastankom psihologije ukvarjali s čustvi, obvezno vključevali na sezname osnovnih čustev. In imeli so prav, saj so želje v resnici čustva, in to zelo pomembna.

Ko uresničimo neko željo, občutimo zadovoljstvo, če nam ta želja zelo veliko pomeni, se zadovoljstvo spremeni v srečo. Ko pričakujemo, da se bo nekaj izpolnilo, občutimo veselje. Če pa se to ne zgodi, občutimo frustracijo, torej nezadovoljstvo ali prikrajšanost. Tako nas denimo v okoliščinah, ko ne moremo uresničiti niti ene svoje želje, prevzame dolgčas, osamljenost pa občutimo, ko želimo biti z neko osebo, ki je za nas čustveno pomembna, vendar to ni mogoče. Z drugimi besedami, iz želje kot osnovnega čustva lahko izpeljemo celo »vejo« drugih občutkov.


 

S pogledom v preteklost in prihodnost

Konec enega leta je hkrati začetek naslednjega. Zaradi tega se oziramo v preteklost, vendar gledamo tudi v prihodnost. Želje pa so usmerjene ravno v prihodnost, neko želeno stanje v prihodnosti. Zato človek, ki ima pogled uprt v prihajajoče leto, vanj usmerja svoje želje, postavlja si cilje in snuje načrte.

Obstajajo želje, katerih uresničitev je odvisna od nas in naših dejanj, pa tudi takšne, na uresničitev katerih nimamo vpliva. To izhaja iz tistega, čemur pravimo »človeške okoliščine«, da je torej človek z rojstvom »vržen« v svet, v katerem obstajajo sile, ki so večje od njega in pred katerimi je nemočen. To, da ne moremo vplivati na dogodke, ki so zunaj naše moči, ne zmanjšuje močne želje, da bi se ti dogodki razpletali tako, kot si želimo. To posebno vrsto želje imenujemo upanje.



Upanje ljudem pomaga, da zdržijo v obdobjih neprijetnih dogodkov, na katere nimajo vpliva. Takrat je upanje svetloba na koncu predora, ki pomaga, da lažje prenesemo tisto, kar bi bilo brez upanja neznosno. Zaradi tega v težkih razmerah bližnji drug drugemu pomagajo, da ohranijo upanje in se izognejo obupu ali ga vsaj odložijo. To počnejo starši z otroki, zdravi z bolnimi, politiki z ljudstvom.

Nekatere želje so tako pomembne, da z njihovo uresničitvijo povezujemo svoj obstoj na tem svetu ali smisel svojega življenja. Kadar je katera od teh pomembnih želja onemogočena in ne moremo ničesar narediti, da bi se uresničila, preostane le še upanje, da bodo sile, ki so zunaj naše moči, delovale pozitivno in omogočile uresničitev. Upanje posamezniku omogoča, da vztraja pri svojem pogledu na svet tudi takrat, ko v realnosti nič ne podpira njegovega stališča. Zato je upanje tisto zadnje oporišče za nekoga, ki lahko le čaka na »boljše čase«.
 

Zavajajoče upanje

Ljudje se težko sprijaznimo s položajem nemoči, zato poskušamo na različne načine svojim upom pomagati, da se »uresničijo«. Medtem ko nekateri verjamejo, da ima lahko že sama želja, če si nekaj dovolj močno želijo, čarobno moč, da vpliva na dogodke v svetu, se drugi ozirajo k Bogu ali »kozmičnemu principu«, da bi vplival na uresničitev njihove volje.

Ko posameznik spozna, da se njegova želja, s katero se je poistovetil, nikoli ne bo uresničila, se zlomijo njegove predstave o sebi, drugih in svetu, pojavi se tisto boleče čustvo, ki mu pravimo obup. Ko izgubi upanje kot zadnjo oporno točko, izgubi življenjski smisel, živ­ljenjsko energijo in zdrsne v depresijo.

Vendar je lahko upanje tudi zavajajoče. Ljudje se velikokrat spuščajo v čustvene zveze z osebami, ki imajo neko »napako«, in upajo, da bo part­ner z leti dozorel in se spremenil na bolje. Ko po nekaj letih ugotovijo, da se to ne bo zgodilo, izgubijo upanje in se odločijo za prekinitev zveze ali ločitev.

Res je, da bi se drugi lahko spremenil, če bi se hotel, vendar statistika kaže, da je to izredno redek pojav. Zato je upanje, da se bo partner spremenil, pravzaprav tista vrsta samoprevare, ki ji pravimo lažno upanje. Kljub temu imajo ljudje pravico do upanja, vse dokler obstaja najmanjša možnost za dober konec. Včasih je treba tudi čudežem dati priložnost. Vprašanje je le, kako dolgo čakati, da se čudež zgodi.

Ko ljudje odklanjajo resnico, to vedno počnejo zaradi tega, ker bi, če bi jo sprejeli, ogrozila temelje njihove predstave o sebi, drugih in svetu. Ko se soočijo s svojimi prepričanji, zaradi katerih je resničnost nesprejemljiva, in ko jih spremenijo, postane nesprejemljivo sprejemljivo. Takrat nimajo več razloga, da bi od resničnosti bežali v lažno upanje. Včasih lahko bližnjemu pomagamo tako, da ga podpremo pri sprejemanju resničnosti, kakršna koli že je, namesto da ga z lažnimi upi rešujemo pred obupom.