Biti John Malkovich

Osemnajstega julija na Festival Ljubljana spet prihaja John Malkovich. Minilo je že pet let, odkar je na povabilo Darka Brleka prišel z recitalom iz Sabatovega romana Grobovi in junaki. Ko so nam potrdili dvajset minut pogovora z njim, sem se spet zakopala v njegove filme, prebrala vse njegove intervjuje, obsedeno sestavljala vprašanja in vnaprej drhtela od treme ... Kot je zapisal neki novinar: lahko se vse življenje pripravljaš na intervju z Johnom Malkovichem, a še vedno ne boš prišel do dna skrivnosti tega, kaj pomeni biti John Malkovich. Igral je morilce in vikonte, aristokrate, obstrance in papeže, slikarje in kralje, režiral je predstave in filme, posojal glas za risanke, kreiral lastno linijo oblačil, aranžiral cvetje, živel v gradu Marquisa de Sada .... A ko sva se usedla drug poleg drugega, je s svojo neobičajno prezenco deloval predvsem kot modrec ali človek, ki je onstran vseh strasti, ki sicer veljajo za človeška bitja.

Zdaj prihaja v Ljubljano kot utelešenje glasbenih kritikov iz preteklosti v predstavi Glasbeni kritik, ki jo je soustvaril s prijateljem violinistom Alekseyem Igudesmanom. Za tekst so izbrali najslabše in najbolj zlobne kritike velikanov klasične glasbe od Beethovna, Debussyja, Brahmsa, Chopina, Ravela ... A potem ko glasbeniki odigrajo skladbo, ki so jo nekateri takrat kritizirali, ostrmiš, je takrat rekel Malkovich. To te na­uči, da so določeni kritiki večino velikih del umetnikov v času njihovega nastanka zelo slabo sprejeli.

To deloma velja tudi zanj. Njegov vikont Valmont iz Nevarnih razmerij je zame še vedno ena njegovih najbolj briljantnih vlog. A režiser Stephen Frears se je moral resno boriti, da ga je lahko zasedel v vlogi zapeljivca Valmonta, producenti so menili, da je premalo seksi, premalo privlačen in premalo znan za vlogo notoričnega zapeljivca.

Sredi osemdesetih so film nekateri kritiki raztrgali, nihče v ekipi ni dobil relevantne nagrade, a film Nevarna razmerja po kultnem Laclosovem romanu ostaja ena od filmskih mojstrovin.

Prepričan sem, da so Nevarna razmerja dober film in da smo vsi tisti, ki smo bili del ustvarjalnega procesa, naredili največ, kar je bilo mogoče. Zame je to tisto, kar šteje, ne to, ali smo dobili oskarja ali ne, mi je rekel takrat v pogovoru za Sobotno prilogo.

Ker, kot pravi, po njegovem mnenju kritike v resnici nič ne pripomorejo, da bi bilo tvoje naslednje delo boljše. Morda sem eno najslabših kritik dobil, ko sem delal opero v Istanbulu, je rekel. Ta kritika je šla v žaljivem tonu zelo daleč; v smislu, da mi ne bi smeli dovoliti, da še kdaj stopim na turško ozemlje, da bi me morali pregnati prek turške meje s turkish delightom v rokah ali da bi me morali zadržati na istanbulskem letališču in mi ne izdati vizuma in tako dalje.

To kritiko je, čeprav poudarja, da jih ne bere, celo prebral, ker so ga nanjo opozorili. V nekem smislu se mi je zdela celo lepa, ker je bila tako polna jeze in ogorčenja, je rekel z nasmeškom. In odločil sem se, da tekst umestim v opero, kot del libreta. Tako je iz kritike nastalo novo umetniško delo, opera The Malkovich Torment.

Še vedno se mi zdi težko, da se človek dvigne nad vse kritike, sploh v času, ko lahko najmanjša izjava, iztrgana iz konteksta, v turbulenci družbenih omrežij sproži spletni linč. Je sploh mogoče, da nismo odvisni od mnenja drugih, sem ga vprašala. Je on sam res tako neobčutljiv za vse kritike, ki jih je bil deležen v njegovi karieri?

Če ustvarjaš nekaj, kar je na očeh javnosti, je zelo mogoče, da bo ljudi, ki bodo oboževali tvoje delo, ravno toliko kot tistih, ki ga bodo odkrito sovražili, je mirno rekel. Zakaj ne bi tega sprejeli? Zakaj bi se trudili, da bi nas vsi ljubili, če je to nemogoče? To je vnaprej izgubljen boj.

Vse to vem, sem pomislila, a to da vem, mi ne pomaga kaj dosti. Vsak članek pišem, kot da je zadnji. Vsaka kritika zaboli vsakič znova. Lahko te premakne naprej, lahko te zaustavi. Smo bitja, ki se hote ali nehote gledamo tudi v drugih. Najbrž bi bilo lažje, če bi te besede slišala takrat, ko sem, mlada, naivna, nepripravljena na val kritik, napisala svoj prvi roman. Bolelo je, zdelo se mi je, da si je večina ljudi, ki sem jih občudovala, vzela čas, da je z uničujočo strastjo udarila po mladi avtorici, ki si je drznila izdati roman, ki se je takrat, kakšen greh, zelo prodajal.

Ko gledam nazaj, vem, da se je takrat v meni nekaj zgodilo, da od takrat dalje nikoli več nisem pisala s tako predano silovitostjo, da je bil nekje v ozadju vedno prisoten strah. Strah pred tem, da bi bil spet zasramovan, osramočen, ožigosan. Ironija je, da se tistih kritik nekega romana ne spomni nihče več, jaz pa nekatere stavke še vedno nosim v sebi, in žal moram priznati, da so prav ti stavki nehote usmerjali moje življenje bolj kot ustvarjalne ideje.

Zato je to, kar nosi Malkovich s svojo prezenco in predstavo pomembno sporočilo za vse nove generacije, za vse mlade ustvarjalce. So kritike, ki so nujno potrebne, ki so refleksija, ki so lahko nov zagon avtorju, in so tudi kritike, ki imajo namen zavreti, uničiti, diskreditirati. Od nas je odvisno, ali bo naša ustvajalna sila dovolj močna, ali verjamemo v svoje delo, v svoj projekt ali ne. Nihče drug ne bo verjel vanj namesto nas.

Najbrž je treba zmanjšati pomembnost stvarem, ki jih delamo. Mislim, kaj sploh mislimo s tem, ko pravimo – pomembne stvari? je rekel takrat s svojim značilnim šepetajočim, rahlo hrustljavim glasom. Ko bo sonce izgorelo, bodo te stvari pomembne? Če naredim najbolj genialno predstavo, če nekdo naslika svojo »najpomembnejšo« sliko ali napiše roman svojega življenja, je to pomembno, ko je vsega konec?

To so zgolj naše drobne aktivnosti na tej zemlji. In to je zame dovolj. Ne potrebujem nekega drugega večjega smisla, ki bi bil nad vsem tem. Če lahko s svojim delom določene ljudi ganim, če jim lahko pomagam za trenutek pozabiti na njihovo bolečino, na njihove težave, potem je to dovolj, mar ne?