Najstniki v času pandemije

Otroci in najstniki od marca vstopajo v čuden svet. Mi smo se izoblikovali, kolikor smo se, z vsemi svojimi strahovi, frustracijami, travmami, obsesijami, karkoli že. Oni se oblikujejo zdaj, v tem trenutku.

Objemajmo se. Ne smemo se več objemati. Karantena. Dva meseca brez stikov z vrstniki. Sprehod samo z mamo in očetom.  Ne smete videti svojih dedkov in babic, ker to pomeni, da jih lahko smrtonosno okužite. Tisto, kar je bilo prej prepovedano, torej telefoni in računalniki, je postalo obvezno. Konec karantene. Takoj dol s telefona. Maske med poukom. Med malico snemite maske. Ni več mask. Družite se, pojdite ven s prijatelji. Spet karantena. Maske na ulici.

Tisoče prepovedi, zastrašujočih informacij, ki se menjajo iz dneva v dan, in to v obdobju, ko se oblikujejo kot osebnosti.

Kot najstniki smo počeli čudne stvari, da smo preverili, kdo smo. Doživeli smo prve poljube, prve zavrnitve, izdajo prijatelja, izločitev, fantje so se prvič stepli, divjali so po gozdu, po igrišču, si izmislili kako igro, si začeli ogledovati dekleta … Hormoni nove generacije zdaj divjajo, a oni ne vedo točno, kaj narediti s tem.



Kar zanima povprečnega najstnika, morda je vaš izjema, so vsebine na youtubu, ki mu jih stalno zaklepamo, omejujemo čas poslušanja večinoma nebuloz in večinoma neinovativnih blogerjev in vlogerjev in influenserjev, ki so našli svojo nišo. Ne pravim, da so vsi blogerji neinovativni, a ti, ki jih poslušajo najstniki, ki jih opazujem, so. Zame, za vas. Zanje so model, po katerem se ravnajo. 

Ne razumemo najstnikov, tako kot oni ne razumejo sveta, v katerem so se znašli. Ne vedo, da bi moralo biti to obdobje drugačno.

Ne poznajo sveta, ko jih je starejši najstnik frcnil okrog ušes in jih poslal po žogo, ne znajo si izboriti svojega mesta pod soncem.

Znajo tekmovati v številu všečkov in zanihati v tesnobo, kadar fotografija naličenega obrazka trinajstletnice na instagramu, tiktoku, kjerkoli že, ne dobi toliko pozornosti kot fotografija njene sošolke.

Tu ni prostora za nostalgijo in predavanja, kako je bilo včasih. Težko se bo sprijazniti, da naši otroci ne poznajo sveta, v katerem smo živeli. Rodili so se s prsti na zaslonih pametnih telefonov.

Običajen svet jim ni dovolj. Nič se ne more primerjati z dražljaji, ki jih je poln splet. Resnično življenje je na spletu, tisto zunaj je turobno, nezanimivo, po novem zamaskirano in polno prepovedi.

Bodo pametni telefoni uničili generacijo, se v reviji The Atlantic sprašuje dr. Jean Twenge, profesorica psihologije na Univerzi San Diego in avtorica številnih knjig, med drugim knjige iGen. Tako je poimenovala generacijo, ki je zrasla, tesno povezana s telefonom.

»Saj nismo imeli izbire, da bi poznali življenje brez iphonov in ipadov. Mislim, da imamo vsi svoje telefone raje kot resnične ljudi,« pravi trinajstletnica, ki jo Jean Twenge citira v članku.

Ko je delala raziskavo za knjigo iGen, je ugotovila, da porast depresije, tesnobe in samomorilnosti med najstniki sovpada z letom 2012, ko je pametni telefon postal nekaj, kar je treba posedovati, če želiš biti vključen.

Ker se boljše počutijo on-line kot na partijih, so najstniki danes varnejši, kot so kdajkoli bili, piše Twengeeva. Varnejši fizično. Verjetnost, da se bodo ponesrečili ali zastrupili z alkoholom, je manjša. A njihovo duševno zdravje je najbolj ogroženo doslej. S porastom družbenih medijev preživijo veliko manj časa s svojimi prijatelji v živo, a vemo, da je stik s prijatelji eden najglobljih izvirov človeške sreče.

In občutek socialne izoliranosti je eden od glavnih dejavnikov tveganja za samomor.

V raziskavi so ugotovili, da najstniki, ki več časa porabijo na spletu kot v stiku s sošolci ali sovrstniki, razvijejo večje tveganje za tesnobo, depresijo.

V petih letih med letoma 2010 in 2015 je število ameriških najstnikov, ki so  se počutili brez smisla, brezvoljni in apatični v nacionalnih raziskavah v ZDA doseglo 33 odstotkov. Število najstnikov od 13. do 18. leta, ki so storili samomor, je poskočilo za 31 odstotkov.

Te podatke so raziskovalci dobili še pred pandemijo. To je tisto, kar vzbuja strah.



Psihološko so veliko bolj ranljivi kot so bili Milenijci, odstotek najstniške depresije, tesnobe in samomorilnosti se je od leta 2011 vzpel v nebo.

»Ni pretiravanje, če rečemo, da je generacija iGen na robu največje krize duševnega zdravja v zadnjih desetletjih. Porast pametnih telefonov in družbenih medijev je povzročil globalni potres z magnitudo, ki je nismo videli že zelo dolgo časa, če sploh kdaj v zgodovini,« piše Twengeeva.

»Očitno se bomo morali soočiti s tem, da imajo naprave, ki smo jih tako neprevidno položili v roke otrok, globinski učinek na njihova življenja in jih delajo ekstremno nesrečne,« je radikalna.

Zdaj jim bomo spet vzeli vrstnike in jih zaprli v domove, kjer bodo čakali samo na trenutek, ko bodo na zaslonu uzrli svoje sošolce. Bolj problematično je takrat, ko jim postane vseeno, da vidijo kogarkoli, ko se pogreznejo v svoj svet. Takrat je težko najti pot do njih, opozarjajo strokovnjaki. Posledice karantene, ki sovpada s porastom uporabe tehnologije, niso vidne takoj, ampak se bodo pri mnogih mladih pokazale čez leta, pravijo psihologi.

Saj ni tako dramatično, pravijo. Šole se bodo zaprle samo za nekaj časa. Po krompirjevih počitnicah bo drugače. Bo res?

Če bo življenje z virusom res naša nova normalnost, je treba ubrati drugačen način komuniciranja, brez zastraševanja, in se usmeriti v načine šolanja v prihod­nosti, ki bodo – z vsem spoštovanjem pravil – vključevali žive stike, morda na prostem, a stike v živo, da se bodo lahko pogledali v oči, se drug drugemu nasmehnili brez maske in razvijali socialne veščine, ki so nujne za normalen razvoj možganov.