Žižkovi sofizmi v »škurnem« času

S. Žižek je hegeljanec, pur et propre. V »znamenitem« reku v Mladini SŽ zapiše: »Ujeti smo v trojni krizi: zdravstveni (zaradi same epidemije) /in/ gospodarski (ki nas bo trdo udarila ne glede na izid epidemije) in krizi umskega /se pravi miselnega/ zdravja (ki ga ne gre podcenjevati).« Triada: teza, antiteza in Heglova sinteza, ki se konča v umu, v umnosti, v spoznanju, ki je najvišja »roža v križu vpričnosti« – spet Hegel. Roža = um in križ vpričnosti: sodobnosti je zdaj koronavirus. SŽ spregovori tudi o ideologiji: »Poudarek na osebni odgovornosti je sicer nujen, vendar v trenutku, ko je namenjen zamegljevanju vprašanja, kako spremeniti naš celotni gospodarski in družbeni sistem, deluje kot ideologija.« Vse, prav vse je ideologija, tudi najbolj intimno, najbolj osebno mnenje.

In dva, trije maili poznavalcev in prijateljev, se pravi neobveznih in (več)pomembnih ter obstranskih intelektualističnih citatov … In malo Freuda: Onstran načela /načelnosti/ ugodja, malo Lacana kot poistovetenje s simptomi, malo »sladkobnih sanj«: tolažb, priporočil za boljši jutri, o tem, kar naj se dogodi /v sedanjosti/ z našimi odnosi … In malo žanrskih norveških, še bolje danskih kriminalk, in »igra vlog« = poistovetenje z igralcem v filmu La vita = bella: »če vam pomaga, igrajte igro iz filma Življenje je lepo: pretvarjajte se, da je karantena /le/ igra, v kateri z družino prostovoljno sodelujete in boste dobili bogato nagrado, če zmagate.« In še: »Brez pomisleka podlezite vsem skušnjavam: katastrofičnim antiutopijam /in/ vsakodnevnemu življenju s televizijskimi humorističnimi serijami s posnetim smehom …« To je Žižkov »pravljičen« recept, to torej zdaj ostane, kot je v resnici že bila, njegova /pravljična/ maksima: Enjoy! Uživaj! v povprečnosti, v banalnosti vsakdana. Žižkova filozofija temelji v filozofiji »gmein«, v staroheglovstvu Lacana, ko gre za interpretacijo … in v tradicionalnih vrednostih, kot je preprosta in poceni sreča. A bog-ne-daj, da bi razmišljali ali celo iskali /neko/ duhovnost ali pa se soočali (cit) »s skrajnim breznom našega /pra/ bivanja« in bitja.



SŽ znova, vedno znova stavi tudi na maksimo: barbarstvo ali komunizem. Barbarstvo: agonija in teror in/ali komunizem? SŽ nam govori o neki bližnji – daljni razrešitvi družbenih odnosov, o komunizmu kot edini? možnosti naše pri-hodnosti, ki bo v resničnosti bo-dočnost. Saj SŽ je stalinist, ki »utemeljuje« novo dobo – komunizem v zdajšnjem času z dekretom na začetku stalinovske vladavine: »To ni utopična komunistična vizija, temveč komunizem, uveden zaradi /nujnosti/ nujnih pogojev za golo preživetje.« »Žal« (navednice AM: kakšno sprenevedanje, sprenevedavost) je to različica tega, kar so v Sovjetski zvezi 1918 imenovali »vojni komunizem«.« A to v resnici ni nobena pre-buditev v sodobni in sočasni svet človekovih odnosov, ki jih živimo danes, v krizi epidemije. To ni nikakor »novi« svet, ki je nasprotje barbarizma. Da, barbarizem je prav bistvo pred-stalinističnih in po-Stalinovih dekretov.

Žižkov stalinizem je nekaj, kar se mu dejansko ne odreka, SŽ je pravoveren in dogmatski stalinist in v tem je »špranja/manko« njegovega sistema, vseskozi zagovarja nekaj, kar je v določenem »upravljanju« vodilo v kataklizmo … Žižka je strah – tesnoba (Angst), ne more (več za)spati. In v sanjah se mu prikaže komunizem kot skorajda edina možnost pre- in pra-živetja. Ne more se odločiti drugače, ne zmore najti druge in drugačne /raz/rešitve. Dejansko je s svojimi pogledi in nasveti »pacifist«, saj priporoča nekaj, kar je presežna vrednost der Banalität, Alltäglichkeit der Banalität: preproščina – simplicitas preprostega doživljanja vsakdana.

A dejstvo je: dilema ni v resničnosti, v Lacanovem nemožnem kot Realnem … ampak v dvoEnosti osnovnih, temeljnih sprememb. Prišlo bo /le/ do nekaj »pravljičnih« sprememb – popravkov, a kapitalska Logika bo ista, vedno in vedno znova ista in enaka. Njegovo »pravljično« kolo je ubijalsko (le circle pariçide), ki bo naprej in vedno znova udarjalo človeško Delo, njegovo individualnost in svobodo: iz temelja v oblastniško predvidljivo in nikoli dokončano neznosno proizvajanje denarja in blaga. Prihodnost, pravijo, ne bo nikoli več enaka … V resnici bo bo-doča »spaka= monstrum«, se pravi »stvor« in Stvar, ki ji ne bo ušel nihče in bo usoda Jedermanna: slehernikova vnaprej določena Usoda: Destin kot temeljna, osnovna »školjka« (clam): iz bistva kapitalske proizvodnje povzdignjena, »pretihotapljena« (kot clandestin) subjektova Usoda. Morda se bo sociala – družbeni odnosi in razmerja delno (a le za delec) spremenila, a ta del(ec) še ne bo celota Družbe kot izenačena in celovita zgradba novega in prenovljenega »umetniškega« in osvobojenega subjekta: contradictio adjecto … Spremembe v medčloveškem in (pra)naravnem bistvu bodo še vedno podrejene organizmu kapitala …

Morda bo »novi svet« prinesel večje podržavljenje ekonomije, zdravstva in sociale, morda bo res prišlo do nekih minimalnih, minimalističnih sprememb v dobrobit človeštva. Morda, morda se bo post festum v resnici nekaj premaknilo v vladavini kapitala, morda na družbeni in subjektivni ravni. Morda bo tudi kdo pre-mislil, da svet in svetenje sveta še ni dokončno izumrlo in bodo družba in posamezniki zaživeli neko drugo »novo dobo«: epoho prenovljene re-nesanse. A to ne bo /že/ komunizem, niti ne bo njegova protistava barbarizem. Izbira med barbarstvom in/ali komunizmom je navidezna in lažna, odločala bo kapitalska pro-izvodnja, a ne v smislu grške »tehne«: kot proizvajanje-v-lepo (pulchrum) in proizvajanje za dobro (bonum) kot temelj za človekovo umetniško in ustvarjalno Bistvo …

… Avtomobil brzi skoz pravljičen, temačen gozd … s prižganimi in dolgimi lučmi ...

P. S.: Kot bi dejal le Maitre Jacques Lacan: »Resnica pa pomeni, da od blizu zasleduješ (to) Realno, ki je ob-stojno, ki ob-staja le v vozlu.« Maitreia = Maitre = gospod in gospodar = Met(t = theos se spremeni v d = deus), ostane DNA in VED(A) = nova znanost, nova filozofija.