Ta »škurni« čas: Čas nemerljiv in čas izmerjen.

Živimo v »škurnem« Času, ko za večino prebivalcev na tem planetu ne obstaja možnost niti za trenutek, ki ubeži ničevi večnosti … In ne obstaja ne izziv in ne »prilagojenost« družbeni in svoji sreči. Nikakršen obstoj, nikakršna gotovost preživetja v ničevi in podrti, razdejani Hiši človeškega in nečloveškega obstoja …, ki le za »tempo minimo« želi doseči neko delno/celostno uresničitev. Četudi in čeprav za ceno lastnega »osiromašenja« v pomenu materialne revnosti in zminimaliziranega družbenega reda. Ne vedel bi, kako v trenutku počrni nebo, ne vedel bi, da lovci in jeleni sodijo v isto grupo, ne vedel bi, da se ta »škurni« čas v trenutku preobrne v temno noč in več nikoli ne zasije luč z nebes v črno klet človeške eksistence.

»Ta (ne)moč nas vedno odvaja od vdane marljivosti (philoponía) in lepote ljubeznivo sprejemajoče darežljivosti (philókalos philodoria), ki ‘omogočata’ srečanje s tistim, kar – zraslo iz sebe – v sebi sije in ni samo ‘produkt’; zavrača nas od ‘omogočujočega’ dobrega prebivanja, skupne navade (synetheia) in pomočniškega delovanja (synergía), sinoptičnega (od synorân = skupaj videti) bivanja skupaj (syanousia) ter nas meče v utrte tire sprijenosti (to kakón) in zlobnega ravnanja (kakourgía), ki izsušujeta, pustošita in izpraznjujeta življenje (kakóbios),« kot zapiše Vanja Sutlić.

In vendar: treba je »očistiti«, se pravi »razsvetliti« vsakdanje domovanje z lučjo, ki jo prinaša zvezda repatica. Verjeti moramo, da v naših srcih, v glavah, drobu in v hrbtenjači lahko »zamenjamo« zunanji in notranji svet, ki ni dokončno mrtev, pust (waste-land) in izgorel, uničen …, da se lahko v sekundnem hipu spet »preoblikuje« in »razraste« v Drugi in Drugačen svet, ki ga poznamo le iz pravljic (fairy tales) in videnj (visions) in urokov. A zato se mora prej »očistiti« z Ognjem, z lučjo, s svetlobo.
Če pregledamo izraze, ki v rimskem svetu označujejo »očiščevanje«, se bomo ustavili še ob enem, to je »lustrum« in »lustrare«. Tako so označevali obred, ki je vsakih pet let očistil ljudstvo, zbrano na Marsovem polju. Tu so izbrane tri leksikalne enote: »lustrum«, pretečeni čas, interval, na koncu katerega nastopi praznik; »lustrare« = pregledati (perlustrare oculis: sprehoditi svoj pogled vzdolž neke celote) in »lustratio« = očiščenje. Ob očiščevanju je prišlo do krožnega obhoda. Lustrare je pomenil: »obhoditi, pregledati« in »očistiti« hkrati. Lustrare dobesedno pomeni torej »raz=svetliti«. Sprevod je torej podoba Sonca, ki krožno razsvetljuje s svojimi žarki. Ob koncu krožnega obhoda, ko so bili vsi ljudje pregledani, je bilo ljudsko štetje končano: »is censendo finis factus est«, po Emilu Benvenistu.



Zdaj vznikne iz uničenja in razsvetlitve: iz očiščujoče »posvetitve« neki Drug, Drugačen svet, drug »modus vivendi« in »ars amandi«, ki se ne obrača več nazaj, v preteklost, niti v prihodnost kot prenovljeno, novo in osvobajujočo, »srečno« in »zadovoljitveno« bo=dočnost, t. i. svetlo/svetlikajočo se pri=hodnost, ker ta v resnici nikoli več ne bo dosegla našega plemena. Ostali bomo zlepljeni in zakovani v obroč časovnega, zminimaliziranega preživetja, ujeti v zanke in mateme vesoljnega Zakona in Pravice, ki neusmiljeno določata naš »zoon« in »bios« našega planeta.

»Odločilna« revolucija ne bo »empirično« nasedla na pesku slabe neskončnosti »aktivizma«, ampak nas bo, manj močne, toda odpornejše, obstojnejše (con-si•stentes), s »kvalitativno novim sko•kom«, z bitnimi, tradicionalno rečeno: »trans•cen•den•talnimi«, pogoji uspeha uravnala, ugodila (in: dala, da se sre•čamo z ugo•ditvijo, satisfactio = izpolnitev) v skupnost (v smislu synousia) človeškega živ•ljenja (tà anthrópon), vsega, kar živi in je (tà zônta, tà ónta), bivanja (pogostokratnega eînai) in živ•ljenja (tò zên, he zoé kot he bíosis, tò biônai, namreč: iz iste osnove sta še zóo in bióo) v njegovem v-zhodu, iz-hodu, iz-toku (phyeín), ki je raz-hod, raz-tok živ•ljenja (v smislu ho bíos hápas = ves človeški svet), in sveta samega (ne le v smislu razvrstitve zemeljskega kroga, ne le reda v vesolju, ho kósmos, mundus, še manj vsemirja, universum in universitas, temveč predvsem: »belega sveta«, »dnevne svet•lobe«, »svetlobe«, tò phôs.)«, kot spet zapiše Vanja Sutlić, prelomni hrvaški filozof.

In od Nekje (to topos) se dvigne luč, svetloba (kot to phos) in lux, vendar ne »lux aeterna«, temveč »lux minima«, da osvetli bazene, hiše in poti, da dvigne zastor iz ničevosti in nične preživetvene tesnobe. Da zdaj ponovno, kot že neštetokrat odreši bolne in zavržene in revne in preklete … da »revolucija« človeškega pra-bitja ponovno, spet, četudi za sekundo, povrne upanje v boljši svet, v spremembo in »osvoboditev« škurnih časov, ki venomer in vedno znova v njih, iz njih in preko njih »brezvoljno« in vendarle z revolucionarno Voljo do življenja: »maxima minima« in vsaj trenutne sreče … da v njej, z osvobajujočo minimalno »Willen.krafte«, se pravi z voljo in močjo do volje preživimo. Tako se volja-do-življenja sreča z bistveno Močjo, z »banalno« in »vsakdanjo« (ne)uresničljivo Željo po temeljni spremembi kot zadovoljitvi »bistvenih« potreb vsakdanjega življenja: »življenjskega sveta« v trenutkih sreče … Čas nemerljiv in … čas izmerjen.