Ekstremne situacije potegnejo iz nas to, kar resnično smo

Po aferi Razkrižje, ko se je uprla cerkveni hierarhiji in vztrajala s poukom v slovenščini, je postala Slovenka leta in gotovo medijsko najbolj izpostavljena in aktivna redovnica, ena najvidnejših slovenskih ikon, kot je takrat zapisal dr. Alojz Ihan. Ko je leta 2001 izstopila iz reda sester Marije Pomočnice, je sprožila še en medijski val, nato se je umaknila iz slovenskih medijev, se poročila, zdaj svoj evangelij več kot dvajset let širi s številnimi predavanji, terapevtskimi skupinami in delavnicami za osebnostno rast.

Nekdanja salezijanka, zdaj klinična psihologinja živi in deluje na severu Italije, v Piemontu, do nedavnega je predavala na mednarodni salezijanski univerzi v Benetkah. V Slovenijo se zadnje leto vrača nekajkrat na mesec kot komentatorka oddaje TVS Zadnja beseda. Ene zadnjih oddaj v tej sezoni tik pred pandemijo se ni mogla več udeležiti, situacija v Italiji je bila že takrat skrb zbujajoča.



Zaradi strogih ukrepov in omejitev gibanja sva pogovor opravili po telefonu, skypa nima preveč rada, pravi, in potem dodatno uredili pogovor še po elektronski pošti in ga, ker v tisku to ni bilo več mogoče, aktualizirali še v spletni verziji.
 

Kaj se trenutno dogaja v vašem mestu, Vida? Kako preživljate vsakdan?

Casale Monferrato, kjer živim, je danes videti skoraj tako kot Wuhan pred enim mesecem. Prazno, tiho, otožno, čeprav še ni bilo prav veliko žrtev. Potrebovali smo skoraj dva tedna za disciplino v izvajanju pravil. Danes so pravila ponovno zaostrili in tvegamo celo kazni od 400 do 3000 evrov, če gremo ven brez tehtnega vzroka.

Na srečo stanujem malo iz centra, v lepi naravi in z velikim travnikom okrog zgradbe, kjer se še sliši smeh otrok, ki se igrajo. Pa tudi peli in igrali smo z balkonov ...
 

Dovoljen je torej samo izhod v trgovino ...?

Ja, enkrat na teden grem v trgovino z masko in rokavicami z razkužilom in obveznim certifikatom. Na vhodu nam merijo vročino in nas spuščajo noter po skupinicah, da lahko dobro ohranjamo priporočeno razdaljo.


 

Kako si lahko razložimo tako visoko smrtnost v Italiji, tudi v Španiji? Zgolj v večjem odstotku starajočega se prebivalstva? In kako tako nizko smrtnost v Nemčiji?

Najverjetneje nižja starostna meja okuženih? Različni načini preživljanja prostega časa upokojenih? Menda so v Nemčiji ljudje več doma. Italijanske upokojence najdete na plesiščih, v igralnicah, skratka povsod ... Tako so se množično okužili.

Morda je eden od razlogov tudi drugačno beleženje smrti. Umrl tudi s koronavirusom ali zaradi koronavirusa ... Italija beleži vse.
 

Zadnje novice iz Bergama in Bresce ponovno poročajo o višjih številkah umrlih, o dolgih vrstah za kremiranje ...

Da, na žalost je v Bresci in Bergamu toliko smrti,  da vojaški tovornjaki odvažajo krste v druge občine in pokrajine. In tudi tam so čakalne vrste pred krematoriji zelo dolge ...Ti prizori bodo za vedno  ostali v zgodovinskem spominu.

Ko rešilec odpelje bolnika od doma, je to za tiste ki ne zmorejo, zadnji pozdrav. Ne bodo jih več videli. Čez teden, dva bodo dobili le žaro ... Tu zastane dih, in zamrejo besede. V krste dajejo trupla brez oblek. Ne zmorejo. Kvečjemu jih ovijejo v kako rjuho ...
 

Nekatere cerkve postajajo dobesedno skladišča za krste ... 

Župniki, ki so odprli cerkve za krste, so pokazali visoki humanitarni čut. Eden od njih je preprosto razložil, da je to predvsem za svojce. Če jih že ne morejo videti, naj vsaj vedo, da so v svetišču, kjer nekdo ljubeče misli
nanje in moli za vse.
Tik pred zaključkom redakcije smo izvedeli, da je v Italijo poleg pomoči Kitajske in Kube prispela tudi napovedana humanitarna  pomoč iz »Rusije z ljubeznijo«, konvoji z medicinsko opremo, respiratorji, 1400 zdravnikov ... Vprašanje je, kaj se je zgodilo z evropsko solidarnostjo, saj sta se najhitreje odzvali prav Kitajska in Rusija?
»Z ljubeznijo« je Italija dobila pomoč iz Kitajske, na pošiljkah je pisalo »vsi smo na isti ladji«, nato iz Kube in zdaj  še vojake-zdravnike iz Rusije. Lepo. Svet se je odzval, kjer se Evropa ni. Iz Bruslja samo več ali manj lepe besede ... Ta pomoč je tudi odgovor na velikodušnost, ki jo je Italija redno izkazovala, kjerkoli na svetu so se zgodile katatrofe. 

**
V času pandemije se zdi, da se ukvarjamo predvsem sami s sabo, s svojimi strahovi, s tistimi najbolj pomoči potrebnimi, medtem pa potekajo globalne spremembe, ki se jih nihče zares ne zaveda. V kakšen svet, mislite, se bomo zbudili, ko in če kdaj bo tega popolnoma konec?

Konec bo. Kdaj, pa je odvisno tudi od vseh nas, in ne samo glede na varnostno izoliranje in razkuževanje naših vsakdanjih življenj, ampak predvsem glede na naše najpogostejše reakcije. Mentalne in čustvene reakcije. Če se »ubogljivo« pustimo zmleti strahu, bo katastrofa. Če okrepimo kritično zavest, razvijemo trpežnost in gojimo zaupanje, se zaščitimo.


 

Najbrž ste brali italijanskega levousmerjenega filozofa Giorgia Agambena, ki pravi, da je zelo verjetno, da bomo po tem izrednem stanju nadaljevali eksperimente, ki jih vladam prej ni uspelo uresničiti: zapiranje univerz in šol z nadomestkom predavanj na daljavo, prepoved vsakršnega zbiranja in govora zaradi političnih ali kulturnih razlogov, zahteva, da med seboj izmenjujemo zgolj digitalna sporočila, pri čemer bodo stroji nadomestili vsak stik med človeškimi bitji – vsako okužbo …

Svet, v katerega se bomo zbudili, bo gotovo zelo zelo drugačen. Spremenilo se bo zaupanje ljudi do političnega vodstva držav. Vedno manj nas bo verjelo njihovim »resnicam«. Vedno več nas bo končno »videlo« vse manipuliranje, izkoriščanje in celo zatiranje na vseh področjih.

Imeli bomo drugačen odnos do tehnologije in narave. Odgovorno bomo pomagali naravi, da ozdravi. Spoznali bomo, da ločevanje, poudarjanje drugačnosti, torej sovražnosti, ni v naši naravi. Ljudje smo velika družina in boj iz strahu za preživetje se bo prerodil v planetarno, prijazno sodelovanje v vsem.


 

Sliši se kot krasna utopija – čeprav vse kaže, da bolj živimo svet, ki ga je predvidel mistik Aldous Huxley v romanu Krasni novi svet?

Huxley in njemu podobni so zrli v takratno stanje planeta in človeštva. Sedaj se vse hitro spreminja in mislim, da je vizija kljub vsemu veliko pozitivnejša, kot kažejo konkretni fenomeni trenutnega čiščenja. Glejmo malo bolj onkraj.
 

Kako kot klinična psihologinja zaznavate reakcije ljudi, na eni strani strah in strogo spoštovanje vladnih ukrepov, pozivi javnih osebnosti, ostanimo doma, na drugi strani skeptiki, ki se sprašujejo o verodostojnosti statistik in iščejo razloge za to pandemijo v teorijah zarote?

So ljudje, ki cele dneve presedijo pred televizijo, se napajajo z zastrašujočimi novicami, primerjajo podatke in obupujejo. Neki gospod mi je po facebooku napisal: »Celo Bog molči.« Ti ljudje se čutijo ogrožene in nemočne pred nevidnim sovražnikom, ki je mogoče celo že v njihovih celicah. Med takimi imamo že prve primere samomorov po državi.

Mislim pa, da velika večina ljudi vidi in ceni požrtvovalno delo zdravnikov in medicinskih sester, sočustvuje, prispeva, pomaga predvsem z vzdrževanjem pozitivnega ozračja, tudi s petjem in igranjem na balkonih.
 

Kot pravi Slavoj Žižek, bi potrebovali tudi kitajskega Juliana Assangea.

Verodostojnost statistik je gotovo vprašljiva, in to ne samo glede Kitajske. Moj osebni prijatelj posluje s kemično industrijo v Wuhanu, redno mu potrjujejo, da tam resnično še ni konec, da so še okužbe in katastrofalno stanje. Še vedno prosijo za pomoč. Kitajski Assange pa ... žal gotovo ne bil več živ.


 

Bi se strinjali z Agambenom, da smo privolili v življenje v družbi, ki je žrtvovala svobodo tako imenovanim »varnostnim razlogom« in se je zato obsodila na življenje v stalnem stanju strahu in negotovosti?

Ah ne. Kritično pesimistična vizija. Opis zveni realno, vsebina pa je lahko zelo drugačna. V svoji globini človek nikoli ne privoli v »žrtvovanje« svobode, tudi če ga še tako prefinjena manipulacija politično obarvanih medijev želi nadvladovati s strahom.

V globini raste upor, ki prej ali slej rodi osvobodilno revolucijo. Tudi to je pričakovati v bližnji prihodnosti. Človeška zavest se prebuja, se uči upravljati negotovost, ki je vsekakor izraz življenjskega toka. Strah ne bo več dolgo vladal svetu.
 

Veliko govorimo o solidarnosti, pravimo, da se virus ne ozira ne na družbeni sloj ne na barvo kože ali veroizpoved. A hkrati si zatiskamo oči pred begunci v nehumanih razmerah pred vrati Evrope, pred brezdomci, delavci … V Italiji je število brezdomcev na ulicah pereče visoko ...

250.000 brezdomcev na ulicah je žalostna slika nesposobne vlade. Samo
Milano jih ima 12.000. Odstotek tistih, ki so brezdomci postali zavestno, je minimalen, ostalo je sad politike, ki izdaja dekrete, namesto, da bi konkretno pomagala ljudem. Ljudstvo je vedno bolj razočarano, in že se slišijo grožnje uporov.

Vse to je ena možna fotografija naše Evrope. Še obstajajo vlade, ki jim človeško življenje ne pomeni nič. Če pomislim na strahotne razmere v begunskih taboriščih, mi pride na misel patološko naslajanje nekaterih zgodovinskih in mogoče tudi današnjih vladarjev ob trpljenju ljudi. Kot da sta strah in bolečina drugih vedno pomenila nekakšno hrano za iluzijo politično-ekonomske vsemogočnosti.

Ta virus, ki se ne ozira na družbene sloje in politično opredeljenost, nas navsezadnje res lahko popelje v novo izkušnjo solidarnosti in sodelovanja.
 

In vendar mnogi napovedujejo, da je eden od možnih scenarijev, da bomo regredirali v družbo preživetja, v skrajni darvinizem, torej prevlada najmočnejšega? V smislu, da bo umrlo nekaj odstotkov tistih, ki so šibki, ovira za naš zdravstveni in pokojninski sistem.

Ne. Nasprotno! Tako povedano zveni kruto. Jaz raje mislim na naravni proces čiščenja. Ne bomo regredirali. Smo tik pred kvantnim skokom.
Mislim, da prek izkušnje tega planetarnega zastoja v resnici izstopamo iz logike preživetja, ki sloni na strahu pomanjkanja, in se vedno bolj urimo v umetnosti sožitja, sodelovanja in pripadnosti človeški družini kot taki, onkraj meja, veroizpovedi ali kulture.
 

Čeprav nekateri zdravniki v Italiji, popolnoma izgoreli, nemočni, na svojih profilih sporočajo, da ni več romantične predstave solidarnosti, da gre za krvav boj za preživetje?

Ja, ponekod res niso mogli več ustrezno ukrepati, celo umirajo zaradi izpostavljenosti in izgorelosti. Je pa v ponedeljek vse presenetil velik odziv na razpis za 300 zdravnikov, ki naj bi nadomeščali onemogle. V enem dnevu se jih je prijavilo 7220.
 

To je gotovo pozitivna novica. A po drugi strani nas s tesnobo navdajajo tudi novice, da je položaj v nekaterih italijanskih bolnišnicah tako skrajen, da so odločitve o tem, koga bodo priključili na umetna pljuča in koga ne, v rokah zdravstvenih delavcev.

Ponekod v Lombardiji se je to res dogajalo, a medtem so marsikje v rekordnem času pomnožili število ležišč v intenzivni negi, rehabilitirali zaprta krila bolnišnic ali kaj dogradili, kot v osrednji bolnišnici Gemelli v Rimu, ali preuredili in na novo opremili telovadnice, na primer v Milanu, in to s pomočjo štirih milijonov evrov, ki sta jih zbrala Chiara Ferragni in njen mož Fedez. Osem bolnikov so včeraj odpeljali iz Lombardije na nego v Nemčijo. V Italiji se več ne odločajo koga bodo rešili z umetnimi pljuči. To
sedaj vidimo v Španiji
 

Ob radikalnih ukrepih, ki so očitno nujni za preživetje, kako lahko preživi posameznik, notranje, psihološko, drug z drugim, brez človeškega stika v kolektivnem strahu?

Tu je treba poudariti – brez fizičnega človeškega stika ... Stik z drug drugim vsekakor imamo. Prihaja po drugih kanalih.

Vemo, da posameznik v procesu skrajnih ukrepov »preživi«, če se psihološko in duhovno ne počuti »ločen«. Občutek ločenosti rojeva osamljenost, zapuščenost, jezo, obup in ne pomaga pri izboljševanju zdravstvenega stanja. Občutek ljubeče povezanosti z drugimi, zavest enosti z življenjem samim, pa krepi upanje in vero v uspeh.

Tako »povezan« posameznik vedno doživlja bližino ljubljenih oseb, tudi ko ni možen fizični stik, in goji globoko v sebi željo po intimi. Pogosto »sanja« ali vizualizira osrečujoča srečanja, in to krepi njegov imunski sistem. Tako gotovo ozdravi.
 

Pred kratkim ste omenili raziskave, ki so pokazale, da je umrljivost otrok, ki se jih matere niso ali niso mogle dotikati, veliko večja.

Idejni oče te teorije, angleški zdravnik in psihoanalitik John Bowlby, je empirično opazoval dve skupini novorojenčkov. V prvi so se negovalke ljubeče dotikale otrok, se jim smejale in jih nagovarjale. V drugi so imele rokavice, zastrte obraze in so le obilno hranile otroke, brez vsake čustvene komunikacije.

Otroci iz prve skupine, čeprav manj hranjeni, so normalno rasli in razvijali umske sposobnosti. Otroci iz druge skupine, čeprav obilno hranjeni, so fizično hirali, umsko se niso razvijali in so pogosteje umirali.

Revija Nature Scientific Reports je objavila študijo izraelske univerze iz Hajfe, ki dokazuje, da božanje manjša celo porodne bolečine ... Vidite, tako moč ima ljubeč človeški dotik.
 

Kaj bi se po vašem mnenju zgodilo z družbo, ki bi ji dolgoročno omejili gibanje, druženje, dotikanje, kulturo?

Če bi ta družba, poslušna svojim avtoritetam, ostala osredotočena zgolj na »omejitve«, torej na frustracijo vsega pomanjkanja, bi prej ali slej zbolela in propadla. Zgodovina nam daje pisane primere o tem.

Kot človeštvo smo velik in zapleten sistem, ki ima kolektivno podzavest, od koder nas vodijo arhetipi, ki jih je dodobra raziskal eden mojih najljubših učiteljev Carl Gustav Jung. Tudi če se kot posamezniki ne zavedamo prav dobro, kako vsaka naša misel, čustvo, odločitev zrcali vpliv teh arhetipov in tako kroji našo skupno usodo, nam epigenetika jasno kaže stopinje razvoja skozi tisočletja, kjer »katastrofalni« dogodek povzroči radikalne spremembe.

Narava vedno izvrže sisteme, ki postanejo nevarni ali škodljivi za življenje na planetu, tako naj bi bilo tudi z dinozavri. Tudi mi smo tvegali samouničenje. K sreči je kritična masa ozaveščenih ljudi, ki naravno sledijo razvoju arhetipov, narasla, zato mislim, da bomo kmalu doživeli preobrat na bolje.
 

Za zdaj velja, bolj ko se ljubimo, manj se moramo dotikati drug drugega. Slavoj Žižek v intervjuju za Val 202 citira prav Sveto pismo, in sicer stavek, ki naj bi ga vstali Kristus rekel Mariji Magdaleni: Noli me tangere, ne dotakni se me. Kaj pravite na te besede kot oseba, ki je od znotraj spoznala zgodovino religije in cerkvene institucije?

Sveto pismo je simbolični tekst. To, da mu od nekdaj pravimo sveto, že nekaj pomeni, mar ne? Na primer: spoštujem, tudi če še ne razumem. Danes bi kvantni fiziki že imeli kakšno razlago več. Noli me tangere v tej smeri lahko pomeni »zdaj sva v različnih dimenzijah«.

Ti si še v tretji, kjer te telo vabi, da potrdiš stik z dotikom. Jaz sem že v peti, kjer je vse bolj eterično in se energije prelivajo in mešajo kot mavrica. Tako nekako.

Ne moreš se dotakniti mavrice, niti inteligence, niti misli, niti ljubezni, in vseeno veš, da so!

Če citiram, kjer sta dva ali trije združeni v moji ljubezni oziroma »v mojem imenu, sem sredi med njimi« (Mt 18,20). To je sozvočje energij, je harmonija, je življenje, je ljubezen … In to je naša bistvena narava. Tvoja nedotakljiva ljubezen je hitrejša in močnejša kot svetloba, kot misel. Doseže in se »dotakne« ljubljenega, onkraj prostora in časa, torej vedno in kjerkoli.

Govorimo o Ljubezni z veliko začetnico, ki je v sporočilu »svetih« besedil neuničljiva. Da ta ista ljubezen deluje prek odprtih umov in src v katerikoli osebi, tudi če ni v cerkveni vlogi. Da ravno moč te iste ljubezni ne zagotavlja varnosti in zaščite tistim, ki je ne živijo in iščejo le privilegije institucij. Da bo »prekalila v svetem ognju« vse. Tisti, ki so v sozvočju z njeno frekvenco, bodo vzleteli kot feniksi. Kdor pa lažno, v imenu te ljubezni, dela le za lastne koristi in oblast, pa čeprav se ta oblast predstavlja kot duhovna avtoriteta, bo pustil za sabo le kupček pepela
.

To pa je bil navdihujoč monolog, skorajda pridiga?

Je bilo tako dolgočasno? (Se zasmeje.) Ne, ni ne pridiga ne dramski monolog, je resnica, kot jo čutim.
 

Vsa kultura in umetnost sta se zdaj prelili na družabna omrežja. Na neki način se zdi, da so družbena omrežja spet upravičila smisel, vsak posameznik, umetnik, samozaposleni v kulturi želi prispevati k skupnosti, deliti svoje pesmi, slike, gledališče, glasbo, sanje ...

Tehnologija sama po sebi ni slaba, škodo dela manipulativna orientacija uporabe. Marsikoga celo zasužnji, recimo z odvisnostjo od igric, da se debeleje kujejo dobički. Ljudje se prilepijo na splet, ker izpolnjuje praznine, preganja osamljenost, jim dela družbo, hrani radovednost, vceplja nove želje in potrebe, tudi zabava ... Medtem pa jih tudi mehko in tiho zastruplja, če ga ne znajo prav odmeriti, kot je to treba narediti recimo z zdravili.
 

Gotovo bi brez spletnega povezovanja prek facebooka, twitterja, instagrama ... ljudje težje prenašali karanteno, hkrati pa vemo, da so ta orodja skrbno nadzorovana, algoritmi določajo, katera informacija se bo širila in katera ne.

Mislim, da je ena bolj problematičnih stvari na spletu vnašanje lažnih novic, tudi zato so v teh časih tako pomembni verodostojni mediji.

Mene res zmrazi do kosti, ko vidim, kaj mi pošiljajo ljudje v najboljši veri ... Ne preverjajo in kar verjamejo vsemu, kar se pojavi na spletu. Še na misel jim ne pride, da se nekje tam zadaj veliki brat poigrava z njihovimi prepričanji, čustvi in celo življenjem.
 

Epidemija je tudi priložnost za nadzor nad množičnimi podatki. Sistemi poskušajo vzpostaviti nadzor nad virusom, s tem pa tudi nad ljudmi, opozarja Delova novinarka Zorana Baković o dogajanju v Pekingu.

Tudi sistemi, ki hočejo nadzor, predvsem nad ljudmi, lahko dobijo svoj virus. Programerji in uporabniki teh sistemov kar mislijo, da so vsemogočni v svoji nadvladi. Tudi oni se bodo enkrat, začudeni, z grenkim okusom zbudili ob svitu svobode in nepredvidljivosti življenja.

Prebujen um in duh se ne pusti manipulirati nobenemu algoritmu! Veselo uživa v vsem dobrem, ki ga omrežje res omogoča, na določeni točki pa mu hudomušno pokaže sredinec.
 

Nimate ravno zadržkov, čeprav vas mnogi pri nas še vedno vidijo kot nekdanjo redovnico.

(Smeh iz slušalke.) Saj sem vam rekla, da zame ni grešnih misli in ne greha, da je zame vse sveto. Ker je sveto življenje, takšno, kakršno je.



 

Nekateri pravijo, da je boj proti virusu kot državljanska vojna, češ da sovražnik ni zunaj, ampak znotraj nas?

Ne, ni državljanska vojna. Vojne potrebujejo vidnega sovražnika in meje.
Virus, vemo, da latinsko virus pomeni strup, je brezcelični mikroorganizem, obvezno parazit, ker ima DNK in RNK, nima pa metabolizma, zato išče celice, da lahko preživi. »Zastrupljene« celice se mu zato ne morejo upreti.
 

Zastrupljene celice, v kakšnem smislu? Kaj vse nas po vašem še lahko zastruplja?

Gotovo ne le hrana in onesnaženi zrak. Bakterije in viruse lahko obravnavamo tudi kot nekakšne »policiste« v zgodovini naravne selekcije. V zlorabi narave smo presegli vse meje. Vrglo nas je z naših platform iluzornih gotovosti.

Zato je ta boj bolj podoben mornarju, ki je padel z ladje in se bori z valovi, da ne utone. Bomo preplavali? Ja, če se ne prepustimo strahu, ki vleče dol.
 

Iz zgodovine smo se naučili samo nekaj, da nikoli ne veš, kaj bo kriza, ekstremna situacija potegnila iz nas, iz našega najbližjega, iz sočloveka. V vojnah so čisto običajni, prijazni ljudje postali mučitelji in zločinci, drugi junaki, humanisti.

Ekstremne situacije potegnejo iz nas to, kar res smo. Jaz rada sledim rekom, kakršen je recimo: Bodi kot cvetoča breskev. Ko vržejo kamen vanjo, jih obsuje s cvetjem. Upam si reči, da takšna vodila v ekstremnih trenutkih, ko gre za preživetje, ne delujejo pri vseh enako.

Gotovo ne, mojster Jung nas opominja in uči, da so v nas tudi sence. Vsaka človeška psiha je intimno in podzavestno povezana tudi z vso količino strahu, maščevalnosti, hudobije. Če v procesu dozorevanja ne sprejmeš in udomačiš teh čustvenih energij, te lahko presenetijo in izbruhnejo na dan v trenutku, ko ekstremna kriza onesposobi osebne zavore.

Vsak od nas ima, mislim tako v psihičnem in arhetipskem smislu, na razpolago vse. Lahko izbiramo. Pri tem nas lahko pogojujejo in ovirajo razmere, ki so nam krojile življenje, a nekje na dnu duše le izbiramo. Ker smo, kot bi rekel Nietzsche, pač obsojeni na svobodo.

Pred nekaj leti mi je ena od mojih pacientk rekla: Veste, prvo dozo heroina mi je podarila moja mama za šestnajsti rojstni dan. Sprejela sem. Lahko ne bi.

Ni res, da nas določajo okoliščine. Vsak lahko izbere, ali bo mučitelj, krvnik ali junak.
 

Kaj pravite na porast teorij zarot, pri katerih sodelujejo tudi nekateri znanstveniki, v smislu, da je bil virus načrtno ustvarjen v laboratorijih, podobno kot virusa prašičje in ptičje gripe, iz preprostega razloga – kako povečati dobiček farmacije, ki naj bi bila po orožarski in pornografski industriji tretja najmočnejša industrija na svetu?

Odprt človeški um opazuje, prisluhne … in izbira. Tudi informacije in teorije. Povsod je lahko seme resnice. Današnja novica tu, pri nas, je na primer ta, da si v vsem vrtincu zapiranja in ustavljanja industrije italijanska vlada ne upa ustaviti industrije orožja. Mislim, da to dovolj pove.
 

Kaj nastala situacija povzroča v družinah? Poroča se o porastu družinskega nasilja, v primerih, ko so bile družine že načete, zdaj pa so člani prisiljeni živeti skupaj 24 ur na dan. Hkrati na plan prihajajo navdihujoče zgodbe o ponovnem povezovanju, starši imajo spet čas za svoje otroke, jih vidijo, čutijo, slišijo ...

Eksperimenti v psiholoških laboratorijih so dokazali, da preobljudeni, tesni prostori vzbujajo agresijo. Pred nekaj dnevi so mediji poročali, da je v Rimu sin obglavil svojo mater. Čeprav smo družabna bitja, potrebujemo tudi samoto.

Zdravo je, da si lahko vsak v družini ustvari svoj »brlog«, v katerega nihče nima vstopa, in tam preživi vsaj nekaj ur na dan. Tako bodo lahko tudi skupni trenutki bolj kakovostni. Vemo, da drveča vsakdanjost pogosto odtuji družinske člane. Zdaj ko smo skupaj 24 ur na dan, lahko odkrijemo, da se resnično sploh ne poznamo, zato lahko postanemo, kot pravi Gottman, »raziskovalci sanj« svojega partnerja.


 

Zdi se, da je drugi obraz pandemije poleg nove solidarnosti tudi čistejša narava. Zrak nad velemesti je bolj čist, narava je oživela, tu na Rožniku vse pogosteje vidimo srnjad, slišimo detle in ptice pevke, delfini naj bi bili v Trstu in Benetkah ...

Vstajenje narave! Pomislite samo, kaj ji je uspelo narediti v Černobilu ... Živeti v sozvočju z naravo je najboljša izbira, najvišja šola in najučinkovitejša rešitev tudi iz te krize.
 

Še enkrat, kako vi, ki se ukvarjate tako s kvantno fiziko kot arhetipi in filozofijo, vidite svet, v katerega se bomo zbudili? Ali bomo izkoristili priložnosti, da spremenimo sistem, ali pa se bo zgodilo to, o čemer je govoril že Hegel, torej, da se lahko iz zgodovine naučimo samo to, da se ne moremo naučiti ničesar.

Tako je bilo mogoče v preteklosti. Takrat še ni bilo mogoče govoriti o internetu, ker še nismo poznali elektrike. Sedaj se kot človeštvo prebujamo. Odkrivamo, da je naša zavest energetsko polje, podobno elektromagnetnemu polju ali gravitaciji. To je pogled v prihodnost.

Nekaterim se bo to zdelo čudno, celo idiotsko, a s tem je podobno, kot bi se človeku, ki še ni odkril kolesa, zdela čudna pripoved o elektronskih motorjih formule ena (smeh). No, mi vedno hitreje odkrivamo kolesa in verjamem, da bo prihodnji svet končno, osvobojen teme, doživel mir, obilje in radost enotnosti vsega človeštva.