Živi spomeniki nečlovečnosti

Članek dr. Zlate Remškar Živi spomeniki človečnosti (Delo, 15. decembra, stran 7) me je pretresel in avtorici zanj izrekam globoko zahvalo in priznanje. Opozoril je na hude sistemske luknje v sistemu zdravstva, ki prizadetim povzročajo nepopravljive travme (sodstvo je bilo ob tem lahko le obzirno »ošvrknjeno«) – mene pa je tako rekoč prisilil, da v njenih stavkih samo zamenjam imena in tisti zdravstveni problem s pravkar potekajočim težkim socialnim problemom, kjer hude sistemske luknje žrtvam prav tako povzročajo nepopravljive travme –, »živi spomeniki nečlovečnosti« pa so zame tu vsi tisti ljudje in organi, ki ne naredijo ničesar niti za hitro rešitev akutnih socialnih primerov, ki jih bom opisal, niti za odpravo tistih »sistemskih lukenj«, ki vse to sopovzročajo.

Dr. Zlata Remškar je svoj pretresljivi članek začela takole: »K. H. me je poklical na pomoč. Ne poznam ga.« Svoj prikaz podobnega socialnega problema bom začel enako: »Ambulanta za brezdomce me je poklicala na pomoč v zadevi P. Č. Ne poznam ga.« Ta inkontinentni alkoholik in brezdomec živi (če se temu lahko tako reče) v tuji betonski garaži v Ljubljani, iz katere ga (tudi zaradi smradu) lastnik in sosedje seveda mečejo ven. A kam? In tudi če še ostane tam, bo zimo sploh preživel? Krajevno »pristojni« (a za tujca brez urejenega statusa nepristojni!) center za socialno delo je nekaj že poskušal, a ne more storiti nič. Brezdomčeva bivša žena (ki mu nosi hrano v tisto garažo) se je obrnila na ambulanto Pro bono, oni name, jaz pa sem (po izkušnjah iz prejšnjih podobnih primerov) napisal najprej (29. novembra) nujno vlogo na policijo in na »socialno« ministrstvo, po kakšni (izjemni, neobičajni) pravni poti naj ta dva rešita ta akutni problem – in zaradi neodzivnosti obeh že v prejšnjih primerih sem nato (7. decembra) napisal še dodatno vlogo na upravno enoto in na isto ministrstvo, po kakšni pravni poti pa naj potem problem rešita ta dva. Do 15. decembra (datum tega prispevka, op. u.) nobenega odziva, le »socialno« ministrstvo (z dolgim imenom – kratica je MDDSZEM) je prvo vlogo takoj (30. novembra) »preusmerilo« v nadaljnjo obravnavo »ministrstvu za solidarno prihodnost«! Ob zvenečih imenih obeh ministrstev, ki zdaj družno molčita, se seveda lahko le grenko nasmehneš.

Da to mučno zgodbo skrajšam, naj napišem le še to, da je v podobnem primeru M. O. v Piranu (polslepega diabetika in epileptika), kjer sem lani septembra prvič zahteval uporabo istih dveh pravnih poti za hitro rešitev akutnega zdravstveno-socialnega problema, trajalo štiri mesece, preden je – po neštetih urgencah vse do najvišjih državnih organov – »socialno« ministrstvo končno vendarle (po hudem epileptičnem napadu prizadetega) omogočilo njegovo nastanitev v Domu upokojencev v Izoli – a še danes skriva, kako so to naredili. Podoben primer brezdomca Tešanovića v Ljubljani, za katerega nisem vedel, pa se je istega decembra lani končal z njegovo smrtjo, ko je, težko bolan in nepokreten, v mrazu zgorel v prikolici za kampiranje, kjer je bil prisiljen životariti. Postopek sem nato letos ponovil v še nekaj podobnih primerih onemoglih tujcev, živečih tu (ob vednosti oblasti) brez vseh papirjev že tudi po 40 let – vsi (razen medtem umrlih) še do danes nerešeni. Le da so ti po ozdravljenju akutnih stanj še vedno v bolnišnicah, kjer že mesece zasedajo postelje zdravljenja potrebnim – ker teh brezdomcev nimajo kam odpustiti, zanje nujne domske namestitve pa jim ta »pravna in socialna država« ne zna in noče omogočiti.

Dr. Zlata Remškar je lepo napisala, kako bi bilo treba reševati take »luknje« v zdravstvenem sistemu – bom njen »recept« kar dobesedno prenesel še na sistem socialne skrbi za onemogle brez papirjev: »Naš zdravstveni (tu: socialni) sistem bi morali opremiti z zapisanimi, vsakomur dostopnimi smernicami oziroma algoritmi ravnanja pri posameznih zdravstvenih (tu: socialnih) stanjih.« Koliko jih bo še moralo umreti, preden bodo pristojni (tu: »socialno« ministrstvo) to naredili?

Lahko zgoraj opisanim neaktivnostim in sprenevedanjem naše visoke birokracije rečemo tudi »živi spomeniki nečlovečnosti«? Lahko, lahko: ta birokratska brezdušnost in nesposobnost je trajnejša in trdnejša od spomenikov iz brona in betona.