Živi spomeniki človečnosti

K. H. me je poklical na pomoč. Ne poznam ga. Leta 2018 naj bi se postavila v časopisu Delo na njegovo stran. Nisem se spomnila svojega pisanja. Deloval je tako globoko travmatiziran, da sem privolila v pregled dokumentacije. Izkazalo se je, da z ženo že 23 let skrbita za sina, ki je postal po bakterijskem meningoencefalitisu pri slabih treh letih težek invalid, nesposoben za samostojno življenje.

Zgodba se je začela 1. 12. 1999. Sin je bil takrat star dve leti in deset mesecev.

Pediater iz kamniškega zdravstvenega doma ga je tistega dne usmeril na infekcijsko kliniko z napotno diagnozo suma na infektivno vnetje možganskih mren oziroma meningitis. Otrok je imel namreč vročino in otrdel vrat. Predvsem zadnje je pediatru na primarni ravni kazalo na meningitis. Na infekcijski kliniki so ob sprejemu za prvo diagnostično možnost upoštevali diagnozo juvenilnega artritisa oziroma revmatske prizadetosti vratu, ki povzroča tudi otrdelost vratu, ter ne meningitisa in niso odredili takojšnjega odvzema in pregleda možganske tekočine, ki je bila prvič odvzeta šele po petih dneh hospitalizacije. Šele 12. 12. 1999 so otrokovo stanje ovrednotili za bakterijsko povzročen gnojni meningitis in encefalitis, ki pa je že povzročil tolikšno prizadetost možganovine, da je otrok postal težek invalid s trajno odvisnostjo od pomoči drugih.

prim. dr. Zlata Remškar, dr. med. FOTO: osebni arhiv

Zanimivo je, da sta dva pozneje konzultirana infektologa, prvi leta 2001 ter drugi leta 2007, podobno menila, da je časovna zakasnitev v diagnosticiranju meningitisa z odloženim pregledom možganske tekočine in tudi opustitev uvedbe »ex juvantibus« širokospektralnega antibiotičnega zdravljenja, povzročila nepopravljivo invalidnost obolelega otroka z doživljenjsko nesposobnostjo za samostojno življenje.

Oktobra 2018 je ljubljansko okrožno sodišče drugič, kot so takrat poročali mediji, zavrnilo tožbeni zahtevek staršev. Upoštevalo je mnenje tretjega infektologa, da naj bi šlo za atipičen potek meningitisa in je bil zato težje prepoznaven. Tako je bilo ocenjeno kljub temu, da je pediater na primarni ravni po pregledu takoj posumil na meningitis in otroka s sumom na meningitis usmeril za sprejem na infekcijsko kliniko.

Premišljam, koliko lažje bi bilo, če bi imeli v našem zdravstvu sistemsko izdelane diagnostične in terapevtske algoritme za vse bolezni oziroma stanja (ki jih marsikje imajo), ki bi jih morali zdravniki načelno upoštevati in bi njihovo neupoštevanje pomenilo odstopanje od optimalne strokovnosti. Pri sumu na infektivni meningitis bi algoritem priporočil takojšnjo punkcijo in pregled možganske tekočine ter tudi uvedbo »ex juvantibus« širokospektralnega antibiotika, ki bi pokril vse možne znane povzročitelje infekta, da bi preprečili morebitno okvaro možganovine.

Hospitalni zdravnik, ki je razmišljal predvsem o juvenilnem artritisu, ni pravočasno podvzel postopkov za osvetlitev napotne diagnoze meningitisa ter je zaradi svojega načina razmišljanja nedopustno zakasnil diagnozo bakterijskega meningitisa in encefalitisa. Pogreša se tudi dokumentirano bolnišnično oddelčno timsko presojanje otrokovega stanja in zdi se, kot da bi ves čas presojal otrokovo stanje le sprejemni infektolog?!

V primeru zapisanih algoritmov obravnavanja bolezni in stanj, v našem primeru meningitisa, pozneje ne bi bilo sedanjih dilem, ali je bil otrok dovolj pazljivo obravnavan ter ali mu je zdravstvena obravnava, taka, kakršna je bila, morda povzročila škodo na zdravju s takšno okvaro možganovine, da ni sposoben za samostojno življenje.

Človeško je, da zdravniki menimo, da bolnike odgovorno in strokovno obravnavamo in da se branimo priznati, da smo naredili napako. Včasih smo celo prepričani, da je nismo naredili, da smo ravnali prav in nas noben argument ne more prepričati, da smo napako vendarle naredili.

Osmega julija 2020 je primer prevzelo v presojo Višje sodišče v Ljubljani. Iz sodničinega povzemanja kliničnih podatkov v njeni razsodbi, čeprav ob asistenci dveh izvedenk medicinske stroke, je razvidno, da poskuša biti sicer zelo podrobna pri ugotavljanju dogodkov, pri čemer pa je opaziti tudi, da vendarle nima prave predstave o zdravstveni problematiki, o kateri razsoja, kar je pravzaprav glede na njen poklic pravnice razumljivo. Razsojanje se je nato z višjega sodišča spet vrnilo na okrožno sodišče.

Primer se je po triindvajsetih letih maja leta 2022 končal s sodno poravnavo na okrožnem sodišču, s katero se je družina zavezala, da je sodni postopek končan.

Psihično in tudi materialno izčrpana družina je privolila v vse pogoje sodne poravnave. Sodno ni bilo ugotovljeno, da bi njihov sin ne bil optimalno obravnavan. Hude doživljenjske možganske posledice, ki so trajno povsem spremenile sinovo življenje in življenje celotne družine, naj bi bile pač posledica usojenega neugodnejšega poteka bolezni.

Svojci bi želeli ob neuspešnem sodnem razsojanju o zdravstvenem obravnavanju sina, vendarle pridobiti osebno ustno priznanje hospitalnega zdravnika, da sin pred 23 leti le ni bil optimalno obravnavan in da bi se jim zdravnik opravičil.

Svoje trpljenje so v stiski reducirali na določenega zdravnika.

Smiselno pa bi bilo, kot nam pokaže predstavljeni primer, da bi v prihodnje morali naš zdravstveni sistem opremiti z zapisanimi, vsakemu zdravniku dostopnimi smernicami oziroma algoritmi ravnanja pri posameznih boleznih oziroma zdravstvenih stanjih ter da bi tudi pri bolnišničnem obravnavanju bolnikov morali zelo sistematsko dokumentirati timsko zdravniško obravnavanje bolnikov.

Taki algoritmi bi olajšali in gotovo skrajšali sodno razsojanje.

Poškodovanosti te družine ne more popraviti nihče. Sistem obravnavanja, kakršnega so doživeli, jih je spremenil v nadležneže, ki ne prenehajo iskati svoje resnice. Niso zaželeni, kar občutijo, niti pri varuhu človekovih pravic, zanje pa tudi ni razumevanja na zdravniški zbornici.

Starši, kot vidimo, več let oskrbujejo možgansko zelo prizadetega sina. Pokojni sodni medicinec dr. Janez Milčinski je take starše poimenoval za žive spomenike človečnosti. Menil je, da je tega med živimi bitji sposoben samo človek z visokimi moralno-etičnimi merili.

***

prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.