Socialno delo se izplača

V različnih pogovorih beseda pogosto nanese na tako imenovane javne servise, ki jih gotovo smemo in moramo šteti za civilizacijsko dobrino. Med temi, ki nas najbolj zanimajo in tudi skrbijo, je zdravstvo, a ni edina taka javna služba, ki nas mora skrbeti. Tudi socialnemu javnemu servisu ne gre najbolje. Jasno je, da vsak, tudi javni socialni servis, stane, zato bi na tem mestu razmislek o tej temi usmeril k vprašanju: Ali je vlaganje v kakovosten javni socialni servis investicija ali strošek?

Moj odgovor je, da je investicija, ki se izplača. Ljudje smo družbena in odnosna bitja. Ko smo v urejenih odnosih, nam je dobro, ko nismo, pa nam ni. Pogosto se znajdemo v težavnih odnosih z bližnjimi, včasih pa se zapletemo kar sami s seboj. Na žalost, ali na srečo, je najpogostejši ravno tak zaplet s samim seboj (ki je praviloma odsev nekih preteklih odnosov z nekoč nam bližnjimi osebami) razlog, da se zapletamo v odnosih z drugimi ljudmi. In ko smo v težavah in nam je neugodno, iščemo rešitve.

Večinoma jih najdemo, a če jih ne, se navadno začnejo naše težave širiti in poglabljati. Dokler ni hujših zapletov, še kar gre, ko pa dobijo problemi podaljške ali mlade, lahko postane naše življenje težko. Če smo neuspešni na enem področju, se to rado razširi še na drugo. Prej kot bi si lahko mislili, se lahko znajdemo v spirali težav, ki nas vlečejo na dno. Sprva nam lahko pri tem pomaga kak kozarec dobrega vina ali dobra hrana, da se vsaj za kratko počutimo bolje, a to zares ne pomaga in si lahko na tak način nakopljemo še novih težav.

Ko se ljudje zapletemo v odnosne težave z ljudmi, ki so nam blizu, smo na poti k temu, da naše življenje ne bo srečno. Če nismo srečni sami, v to vlečemo tudi svoje bližnje. Odnosi se tako krhajo, slabšajo. Partnerstvo postane neizpolnjujoče, pogosto celo konfliktno, frustrirajoče. V posledici se pogosto pojavijo zdravstvene težave. Telo je lažje zdravo, če je duh čvrst in močan, a če so se človeku ovile težave kot ovijalka v život, težko ohranja zdravost. Zdravstveni zapleti so lahko različni, pomenijo pa izgubo in strošek za posameznika in družbo.

Nesrečni ljudje so tudi pri delu manj uspešni, saj jim manjka elana, zato spet izgubljajo/-mo pri »produktu« in realizaciji. Tudi vzgoja otrok v nesrečnih skupnostih ne generira sreče, prej nesrečo, pri otrocih neredko celo vedenjske in druge odklone, pogosto pa tudi manjšo uspešnost v izobraževalnih procesih in s tem v zmanjšanih možnostih uspešnega vključevanja v družbeno skupnost.

Centri za socialno delo so bili pred dobrimi 60 leti ustanovljeni za to, da pomagajo ljudem v stiskah in težavah. Poklicno socialno delo je namenjeno prav temu, da pomaga ljudem, ko preživljajo težka obdobja. V desetletjih so se centri za socialno delo kar dobro izurili v pomoči ljudem, zadnja leta pa si je država začela te ustanove in socialno delo predstavljati bolj v parametrih neoliberalistične logike, ki socialo dojema kot strošek, ki naj se ga čim bolj zmanjša. To je pomenilo v posledici finančno in vsebinsko zanemarjanje centrov za socialno delo in njihovo reduciranje v socialne urade, ki naj izvajajo naloge predvsem po predstavah in potrebah državnega aparata.

Takšno delovanje pa ni v skladu s predstavami ljudi, ki iščejo podporo v teh ustanovah, niti v skladu s predstavami stroke, niti v skladu z izhodnimi vrednotami službe same. Ljudje in družba tako izgubljajo kakovosten javni socialni servis. To kaže na razlike med potrebami družbe in predstavami struktur, ki jo upravljajo, ter razlika med pristnimi potrebami ljudi in družbenoekonomskim ustrojem, ki v človeku vidi bolj sredstvo za realizacijo dobička, če tega ni sposoben, pa strošek.

Če pogledamo nekoliko širše in dlje, se tudi z vidika preračuna stroška socialno delo izplača, saj zmanjša nekatera tveganja, ki so jim lahko izpostavljeni ljudje. Če pomaga ljudem, da učinkoviteje rešujejo svoje odnosne težave, tudi materialne, so ti srečnejši, uspešnejši, bolj zdravi, odnosi z njihovimi bližnjimi pa bolj usklajeni in zadovoljujoči. Pod to predpostavko bodo tudi njihove družinske oziroma življenjske skupnosti boljše in bodo iz njih prihajali bolj zadovoljni ljudje, ki ne bodo predstavljali tveganja za družbo in bodo sposobni več prispevati skupnosti. Socialno delo lahko pomaga ljudem, da se vsaj nekoliko premaknejo na razpelu med srečo in nesrečo, proti sreči.

Ljudje smo potniki, ki potujemo po tem planetu ter iščemo srečo zase in za svoje najdražje. Socialno delo in centri za socialno delo smo lahko pri tem kar dobro pomagalo. Vsakokratne vodstvene strukture na ministrstvu običajno dajejo videz, da to razumejo ter da se nam bodo socialnim delavkam in delavcem pridružili na naši poti iskanja sreče zase in za soljudi, a se po pravilu na koncu izkaže, da imajo te sreče komaj dovolj zase, za nas je pa zmanjka.

Javni socialni servis tako še naprej tone, skupaj z nami, pa tudi skupaj z njimi. Upam, da bo ta garnitura, ali katerakoli druga, lahko naredila kaj, da se bo trend obrnil navzgor, da bodo centri za socialno delo deležni več investicij. Drugače lahko pozabimo na kakovosten javni socialni servis, ki je sposoben odgovarjati na kompleksne potrebe ljudi. S siromašenjem javnih servisov, tudi socialnega, siromašimo našo družbeno stvarnost in hodimo rakovo pot – nazaj, ne naprej.

***

Ivan Janko Cafuta, socialni delavec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.