Podjetja in družbe so toliko uspešni, kot so motivirani in zadovoljni vsi zaposleni.
Galerija
Pred nekaj leti je bila v eni večjih gospodarskih družb v Sloveniji opravljena raziskava o vplivnosti in razvrščanju posameznih motivacijskih dejavnikov na razpoloženje zaposlenih.Foto Jože Suhadolnik/Delo
Podjetja in družbe so toliko uspešni, kot so motivirani in zadovoljni vsi zaposleni. Dober kolektiv odlikuje pozitivna energija povezovanja in medsebojnega spoštovanja. Skupen uspeh, ne glede na to, ali gre za zasebni ali javni sektor, je odvisen od vseh zaposlenih.
Zato je treba zaposlene nenehno sistemsko razumno spodbujati, da opravljajo dela po svojih najboljših močeh in sposobnostih. Pri tem je zelo pomemben motivacijski dejavnik status delovnega razmerja. Delovno okolje naj bo čim bolj spodbudno, saj se življenje ne začne in konča v službi. Nemotivirani delavec se hitro znajde v neskladju interesov svojih želja po višji plači in zmožnostmi podjetja. Dobri delavci pa so največje bogastvo! Ali so res, se kaže tudi v odnosu lastnikov in njihovih predstavnikov, ki vodijo gospodarske in državne firme, pa tudi naš javni sektor, kjer se že od osamosvojitve naprej na področju plač kažejo velika neskladja.
Že od uveljavitve sedaj veljavnega plačnega sistema so znane velike nepravilnosti, ki so do nekaterih poklicev in delavcev celo žaljive. Kako vse zaposlene od najnižjega do najvišjega odtegniti od individualnih interesov in jih pritegniti za čim boljše doseganje skupnih podjetniških ciljev? To je strateško podjetniško vprašanje, tudi za tiste iz našega javnega sektorja, ki kar naprej razmišljajo o izstopu iz enotnega plačnega sistema.
Ta sistem pa je brez nujnih popravkov v veljavi že trinajsto leto. Pri izstopnih željah najbolj in kar naprej izstopa naše zdravstvo, konkretno zdravniki. Bojim se, da pri tem pozabljajo na njihove desne roke, to so medicinske sestre, brez katerih težko delajo. Samo en primer, ki sem ga osebno pred kratkim doživel. Poklical me je zdravnik, da poseg v naslednjem tednu ne bo mogoč, ker je njegova medicinska sestra zbolela, nadomestila pa nimajo.
Pri teh tako močno zaželenih izstopih se bojim, da ne gre le zaradi nezadovoljstva glede plač, ampak so težave še drugje, še zlasti na medsebojnih odnosih. Pri vsem tem ne gre zanemariti vpliva vodij na odnose v kolektivu, organizaciji in družbi. Pred nekaj leti je bila v eni večjih gospodarskih družb v Sloveniji opravljena raziskava o vplivnosti in razvrščanju posameznih motivacijskih dejavnikov na razpoloženje zaposlenih. Glede na to, da je bilo v tem kolektivu veliko delavcev z razmeroma nizkimi plačami, so pričakovali, da bodo te postavljene na prvo ali eno prvih mest. Ne, na prvo mesto sta bila postavljena odnos in prijaznost vodilnih.
Zelo pomemben dejavnik pri zadovoljstvu zaposlenih so, kot vidimo iz gornjega primera, medsebojni odnosi in predvsem možnost napredovanja na različnih področjih, predvsem znotraj »svojega« delovnega mesta in tudi širše. Pri tem zaimek svoj ni kar tako v narekovajih, ampak zelo pomensko. Organiziranost procesov – ne glede na to, ali gre za zasebni ali javni sektor – mora biti tako urejena, da so zaposleni v okviru svojih kompetenc (znanj in usposobljenosti) motivirani opravljati delo tam in tisto, kar je v tistem času najbolj potrebno.
Delavec želi biti opažen in cenjen ne glede na kraj zaposlitve. Če zaposleni pred seboj vidijo osebno in skupno perspektivo in so glede njihove eksistence izpolnjeni osnovni cilji, potem so vsaj relativno zadovoljni in ne iščejo »zasilnih« izhodov, kamor lahko štejemo napovedane izstope iz enotnega plačnega sistema.
Vse to potrjuje uvodno zapisane misli, da so zadovoljni sodelavci največje bogastvo. Ali ga znamo dobro izrabljati v najboljšem pomenu te besede?
Komentarji