Vsi razmišljamo o zdravstvu

Te dni začnejo veljati izjave zdravnikov, ki so preklicali soglasja za nadurno delo. Imam nekaj pomislekov o dogajanju v zdravstvu in okrog njega.

Narobe svet – vlada bi morala nemudoma sama preklicati soglasja za nadurno delo zdravnikov; naj delajo kot vsi »normalni« ljudje – torej delovni teden štirideset ur in zakonsko določena možnost za vse še osem ur na teden. Hkrati naj ministrstvo za zdravje nemudoma odredi oziroma uredi: neplačano stavko, stavkajo najbolje plačani (niso vštete medicinske sestre, druge službe, tisti na klicnem centru, intervencijah in podobno, še posebej če prejemajo zajamčeni osebni dohodek); nemudoma naj se prepove delo zunaj ustanove zaposlitve; naj se opredeli delovni čas, na primer osemurni delovnik, ki vsebuje pravico do pol ure za malico in pol ure za izobraževanje na delovnem mestu ter poldrugo uro za dnevne sestanke, organizacijo dela … Za preostalih pet ur in pol pa naj končno že določijo normative in bo vse lažje in še tekoče.

Beleženje delovnega časa s pomočjo drugih zaposlenih, delo popoldne zunaj ustanove zaposlitve itd. naj se opredeli kot hujše kršitve delovnega razmerja – v industriji je pač tako, zato so določene tudi sankcije, in to nemudoma. Vsako nadurno delo je treba odobriti, takoj zamenjati odgovorne, ki to pravilo kršijo, pa bo. Tako imenovanega čakanja ali pripravljenosti za delo pa sploh ne bi smelo biti.

Uvesti je treba centralno naročanje materiala in pripomočkov za zdravstvo po vzoru skandinavskih držav, nič več vsaka bolnišnica zase, pa bo manj korupcije.

Spremeniti je treba število dni dopusta in študijskega dopusta za zdravnike, nič več 50 do 60 dni, ampak le toliko, kot imajo drugi zaposleni – v industriji je to 30 do 35 dni kljub vsem strokovnim nazivom, delovni dobi itd. To naj velja za vse javne uslužbence, ne samo v zdravstvu.

Nekje sem bral, da študij medicine stane 70.000 do 80.000 evrov na leto. Prav, kadar nekdo po diplomi ostane v službi v javnem zdravstvu oziroma v Sloveniji, če pa gre v tujino, kar je njegova pravica, naj vrne sorazmerni del šolnine. Pa naj se to uvede tudi za druge poklice, brez vsakih izjem, saj se bodo sicer nekateri začeli izgovarjati, češ da pri nas ne dobijo službe. Pa naj se za zdravnike uvede, da jih bo zaposlila država.

Ministrica za zdravje naj se ne udeleži pogajanj s Fidesom, dokler ne privolijo, da se zahteve rešuje v okviru celotnega javnega sektorja. Kot rečeno, v zdravstvu niso samo zdravniki, so tudi medicinske sestre, pomožno osebje ..., da ne bi koga izpustil. Po mojem mnenju je treba povedati, naj se že določi ta steber, ki bo imel vsaj startno osnovo večjo za dva razreda kot mnogi drugi v javnih službah. Toda to naj se uredi na skupnih pogajanjih, ne za vsakega posebej. Ni enako delati v triizmenskem delu, biti pozoren celoten delovni čas, ob vikendih, praznikih ... Številne službe takšnih obremenitev nimajo, zato izobrazba ne more biti edini kriterij, tudi ni dovolj samo gledanje na plačilni razred.

Sam sem v času zdravljena v ustanovah doživel več pozitivnih stvari, odzivov in pozornosti kot negativnih, še posebej sem bil deležen vse pozornosti in odziva osebnega zdravnika.

Takšno je moje razmišljanje, kakršnega si človek bolj ali manj pridobi v čakalnicah zdravstvenih ustanov ali ob vsakodnevnih poročanjih o zdravstvu, kot da nimamo kaj drugega početi. Nas pa tare.