Pismo zdravnika

Pismo zdravnika

Ime mi je Andrej Gruden, sem zdravnik, star 60 let, 35 let zaposlen v kliničnem centru v Ljubljani.

Pišem vam, seveda, o dogajanjih okoli zdravniške stavke. Menim, da se o stavki piše preveč poenostavljeno, s številnimi netočnimi in tudi napačnimi podatki in brez razmisleka o globljih razlogih nezadovoljstva zdravnikov (in drugih zdravstvenih delavcev) s stanjem v zdravstvu in našim položajem v njem. Seveda ima pri tem tudi sindikat Fides velik delež krivde.

Zdravniki v naši državi zagotavljamo 24-urno zdravstveno varstvo za vse državljane na celotnem ozemlju naše države. Ko smo vstopili v Evropsko unijo, je naša država podpisala cel kup normativov, ki veljajo v življenju v EU, in se obvezala, da jih bo upoštevala. Eden od njih je uredba EU o delovnem času v državah EU, ki določa, da je delovni čas 40 ur na teden, na teden ob soglasju delavca 8 nadur, 20 nadur na mesec in 200 nadur na leto.

Za zagotavljanje 24-urnega zdravstvenega varstva je zdravnikov v Sloveniji premalo, zato smo se z državo dogovorili, da podpišemo soglasje k neupoštevanju uredbe EU o delovnem času, da v prehodnem obdobju delamo več, država pa bo s svojimi ukrepi postopoma tudi nam zagotovila delovni čas v skladu z zakoni (v Sloveniji o tem velja zakon). Ukrepi naše države capljajo, nič ni boljše. Za zagotavljanje 24-urnega zdravstva nekateri na manjših oddelkih (predvsem v manjših bolnišnicah) dežurajo ogromno, prevečkrat, delajo tudi do 60, 70 ur na mesec. Od tu so potem številke o najvišje plačanih uslužbencih v javnem sektorju (praviloma se pri tem ne doda, da gre za zelo velike obremenitve teh ljudi, ko so nekateri dežurni vsak tretji, četrti dan, vključno z vikendi in prazniki). Iz lastnih izkušenj vam povem, da je to najtežje delo in da sem sam nehal dežurati takoj, ko sem dosegel starostno dobo, do katere pač moramo pokrivati 24-urno varstvo.

Dežuranje na urgentnem bloku UKC je eno od najstresnejših opravil, ki sem jih opravljal, stanje pa se postopoma poslabšuje. Zgodi se, da na tvojo obravnavo čaka 30, tudi več akutno, hudo bolnih ljudi, ki jih ne moreš obravnavati vseh naenkrat. Veš, kaj bi moral narediti, a nimaš možnosti. Premalo je osebja, premalo bolniških postelj.

Stanje se je po epidemiji covida le še poslabšalo.

Torej zavračanje t. i. nadurnega dela v resnici ni zavračanje nadurnega dela. Zdravniki bomo še vedno delali nadure, le da se jih je približno tretjina odločila, da ne bodo delali več, kot je določeno v zakonu oz. z uredbo EU o delovnem času (na osnovi katere je bil sprejet zakon). To nezadovoljstvo ni iz trte izvito. Temelji na premajhni aktivnosti države, da bi reševala probleme. Ko stvari ne gredo, kot bi si želeli, pa zelo rada pokaže s prstom na druge. Upam, da posledice ne bodo tako hude, kot se sedaj piše, a svoj del krivde za stanje bo morala prevzeti tudi politika.

Ko pa se sprejema zakone, vsi strokovnjaki za zdravstvo vedo o vsem več kot mi, praviloma se jih sprejema z večjo obremenitvijo vseh nas, ki delamo v zdravstvu. Politiki pa podpisujejo sporazume, ki jih potem ne želijo izpolniti.

Prav tako je problematična teza o dvoživkah, ki da rušijo javno zdravstvo. Javno je verjetno nekaj, kar država na svojem ozemlju organizira za vse svoje državljane (oz. zavarovance) pod enakimi pogoji. Meša se pojma javno in državno. Ali so res le državne ustanove (bolnišnice in zdravstveni domovi) tiste, ki so javni sistem? Sam enkrat na teden delam v privatni ustanovi, koncesionarju, posege na napotnico. Najde se tudi kak samoplačnik, a se najde tudi v UKC. Delam posege, za katere se v UKC čaka eno leto. To ni konkurenca (govorijo o tem, da naj bi nam dali konkurenčno klavzulo!). Če nam bodo prepovedali delati pri koncesionarjih, kdo pa bo pregledal te bolnike? V državnih ustanovah, kjer se čaka eno leto? Naj vam povem, da v moji bolnišnici (UKC Ljubljana) delata te posege dve ambulanti (obe, ki sta na voljo) dopoldan in popoldan (do večera), od ponedeljka do četrtka (petek popoldan smo si izprosili, da smo prosti), a še vedno se čaka eno leto (seveda so razlike tudi v stopnji nujnosti).

Po 35 letih dela v državni bolnišnici vam zatrjujem, da gre za izjemno slabo organizirano, zbirokratizirano ustanovo, katere delovanje se ne spreminja dolgo, predolgo. Ukrepi, ki se jih sprejema, so praviloma birokratski. Naše delo pa je zelo konkretno, mi smo v stiku z bolnikom in tisti hip rešujemo njegov problem. In od tu izhaja naše nezadovoljstvo.

Grdo se piše zdaj, v času stavke, o zdravnikih. Ko pridejo na plan podatki, da smo v času stavke naredili več dela kot v enakem obdobju lani, je razlaga ta, da nas pač bolj kontrolirajo. To je prav ponižujoče. Striktno upoštevamo zakon o stavki. Glede na veliko število bolnikov zadnja leta tako ali tako delamo le urgentne stvari, zato tudi med stavko pregledamo vse. In ker je bila letos gripa huda, smo naredili še več kot lani.

In še o etiki. Moj odnos do ljudi je moja etika. Do ljudi sem skrben in zdravim vse skrbno in enako, ne glede na njihovo premoženjsko stanje, poreklo ali ugled. Tega vam ne morem dokazati. Gre za mojo besedo. Ne maram pa, da mojo etiko nekdo uporablja za to, da prikrije svojo neaktivnost in nesposobnost urejanja problemov, in da mojo etiko uporablja za to, da odvrne pozornost stran od sebe.