Vodovarstvena območja in nevarne snovi v vodi

»Kogar bogovi sovražijo, ga naredijo za učitelja«, pravi star latinski pregovor. Dobri profesorji, ki so hkrati mladim tudi vzgojitelji, se lahko od njih veliko naučijo. Predvsem od njihovega neizmernega pričakovanja v neizmerno dolgem življenju, ki je še pred njimi. Od nas, starejših, odraščajoči to pravzaprav tudi pričakujejo, a ni slabšega kot videti mlajšo generacijo, ki v naše dobre namene ne verjame.

Kaj so nevarne snovi in kaj ne, ni mogoče vedno natančno opredeliti, saj se te v času spreminjajo. Pravzaprav se spreminja vse. Tudi »časi se spreminjajo in mi v njih«, nam sporoča še drug pomenljivi latinski pregovor.

Nevarne snovi so v prvi vrsti tiste, o katerih vemo, da škodujejo našemu zdravju. Prav zato smo strokovnjaki in raziskovalci določili njihove mejne vrednosti, ki nam povedo, koliko jih smemo zaužiti ali biti z njimi v stiku. Druge spet morda niso neposredno škodljive za človekovo zdravje, pač pa za druge organizme, v katerih se lahko tudi čezmerno kopičijo. Nevarne so tudi tiste snovi, ki jih proizvajamo ljudje in jih v naravi ni. Te se zatem širijo tudi v okolje, posledic tega širjenja pa ni mogoče povsem zanesljivo predvideti. A tudi vse druge snovi, ki niso nevarne, lahko prav tako onesnažijo vodo. Zaradi tega je pomembno, da strokovnjaki za kakovost pitne vode nenehno skrbimo. Nihče namreč nima pravice takih snovi spuščati v naše pipe.



Preprečevanje vnosa nevarnih in omejevanje vnosa drugih snovi v podzemno vodo je tudi ena najzahtevnejših nalog vsake evropske države članice, ki smo se zavezale k izpolnjevanju vodne direktive in direktive o podzemni vodi. Če teh nevarnih snovi v vodi ne bo in če bo vsebnost tistih snovi, ki so posledica človekovih dejavnosti, zanemarljivo majhna, bodo mladi vendarle imeli enake možnosti, kot jih imamo danes starejše generacije. Z vodno direktivo smo se namreč zavezali, da bomo vnose nevarnih snovi v podzemno vodo preprečevali in omejevali tiste, ki jih ustvarja človek. In ne samo to. Obvezali smo se tudi, da bomo tisto podzemno vodo, ki je zaradi takih vnosov že prizadeta, obnavljali, da bo spet v dobrem stanju.

Nobenih zahtevnih stvari ni mogoče rešiti čez noč, pač pa le s stalnim in usmerjenim prizadevanjem vseh nas, torej celotne družbe. Zagotavljanje in obnova dobrega stanja pitne vode je gotovo naša prva in prednostna naloga. Vodovarstvena območja, ki nam danes varujejo vodo na naših pipah, so zato prva območja, kjer moramo preprečiti vnos nevarnih in omejiti vnos vseh drugih snovi. A ne samo v prispevnih zaledjih sedanjih virov pitne vode, pač pa tudi virov pitne vode, ki jih bomo dodatno potrebovali v bližnji prihodnosti, verjetno zaznamovani s podnebnimi spremembami, migracijami in zdravstvenimi izzivi. Če sami ne spoštujemo svojih vodnih virov, jih v prihodnje ne bodo niti tisti, ki prihajajo za nami.

Zato je pomembno, da se z vsem znanjem prostorskega načrtovanja, ki ga premoremo, ustrezno tudi organiziramo. Naša naloga je, da postopoma umaknemo nevarne snovi z vodovarstvenih območij in z vsem tehnološkim znanjem poskrbimo, da preprečimo izpuste nevarnih snovi v okolje. To zagotovo zmoremo in znamo, težava pa nastane, če temu ne bo sledila tudi naša zakonodaja. Predlagatelji sprememb zakona o vodi z novimi predlogi o tem zdaj več kot očitno že poskušajo vzbuditi dvom.