Voda kot lokalno vprašanje in svetovna težava

Ljubljana – Slovenija je zamudila priložnost, da bi se lahko ob koncu šestletnega načrtovalskega obdobja, ki se izteče letos, pohvalila, kako ji uspeva učinkovito upravljati z vodami. To bo očitno že četrta zaporedna »šestletka« z oceno slabo. Dejstvo, da status voda ni dovolj dober v večini držav, ni tolažba, saj voda v 21. stoletju pomeni strateško surovino, od katere so odvisni svetovni mir, revščina, družbena pravičnost in celo enakost med spoloma. Zato je voda hkrati lokalno vprašanje in svetovna težava ter vse bolj tudi privilegij bogatih.

Kar 2,8 milijarde Zemljanov občuti pomanjkanje vode in po najbolj pesimističnih scenarijih bo to število do 2050 narastlo na sedem milijard. Za to, da voda pri hiši je, so v osmih od desetih gospodinjstev brez urejene vodooskrbe odgovorne ženske. Od približno 220 držav sveta jih je sto šestdeset odvisnih od uvoza hrane - in vode. Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije dostopa do čiste vode v svojem domu nimata dve milijardi ljudi, dvakrat toliko pa jih ne premore ustreznih sanitarij. Sicer se spodbudno bere podatek, da so od leta 2000 milijoni ljudi dobili dostop do pitne vode in sanitarij – to pomeni dostop do zaščitenega vira pitne vode in do sanitarij, ki jim jih ni treba deliti z drugimi gospodinjstvi. Za pot do čiste pitne vode in nazaj 263 milijonov ljudi še vedno potrebuje več kot pol ure, iz (največkrat oporečnih) potokov in jezer pa vodo zajema 159 milijonov ljudi. Tudi v marsikateri šoli in zdravstveni instituciji si v dobi vesoljskih tehnologij ni moč umiti rok. Zaradi slabih higienskih razmer in posledično diareje umre več kot 360.000 otrok, preden dopolnijo pet let.

Sanitarije in higiena na seznamu želja

Tačas ko kolera, griža, hepatitis C in tifus še vedno sejejo smrt, zaradi slabe higiene pa za diarejo umre več kot 360.000 otrok, preden dopolnijo pet let, se svetovna politika dogovarja o univerzalnem dostopu do ustrezne sanitarne ureditve in higiene do leta 2030. Obenem pa se zaveda, da v najmanj devetdesetih državah oziroma za štiri milijarde ljudi ta cilj niti v naslednjih desetih letih ne bo dosežen. Kako bi bil, ko pa 600 milijonov deli sanitarije z drugimi gospodinjstvi, 892 milijonov ljudi – večinoma na podeželju podsaharske Afrike in Oceanije – pa potrebo opravlja pod milim nebom. Na območju podsaharske Afrike ima dostop do vode in mila za umivanje rok zgolj petnajst odstotkov ljudi, kar je v posmeh dejstvu, da je Zemlja edini planet v našem osončju, ki premore obilico vode. Čeprav voda obvladuje sedem desetin Zemlje, po podatkih Lučke Kajfež Bogataj le vsak sedmi Zemljan »živi v relativnem obilju vode«. Evropejec je na dan v povprečju porabi pet tisoč litrov (gre za podatke organizacije Water Footprint Network, ki zajema t. i. porabo virtualne vode, torej tudi vodo, ki jo porabimo za produkcijo posamezne dobrine), medtem ko 1,2 milijarde ljudi nima na voljo niti stotine te količine na dan, 1,6 milijarde pa jih ni vključenih v organizirano vodooskrbo. Vsak Slovenec v povprečju porabi sto pet litrov vode na dan, Kuvajtčan več kot petsto litrov, Somalijec komaj deset ...

Akumulacije razdvajajo Slovence

Za vodo pri Organizaciji združenih narodov (OZN) pravijo, da je med drugim gradnik miru, hkrati so od nje odvisne tri četrtine delovnih mest v svetu. Vodna politika se je porodila iz grožnje, da vsi narodi ne bodo imeli enakega dostopa do vode in iz dileme, kako si pravično razdeliti najpomembnejši vir našega planeta, pa tudi iz strahu, da si bodo vodo prilaščale velike multinacionalke. V 20. stoletju se je prebivalstvo potrojilo, poraba vode pa pošesterila, pomanjkanje vode je z domov po zadnjih podatkih pregnalo sedemdeset milijonov ljudi. Podnebnih beguncev bo v naslednjem desetletju že desetkrat toliko, zaradi vode narašča število konfliktov in kriznih žarišč. Dolgo brado je do sporazuma imel spor med Indijo in Bangladešem zaradi Gangesa. Kitajska in Indija sta si v laseh zaradi Brahmaputre. Kitajska na njej gradi hidroelektrarne, Indijci ob njej kmetujejo in namakajo plantaže čaja. Turčijo in Irak razdvaja Tigris, Avstrijo in Slovenijo Drava, Slovenijo pa navznoter še načrtovana gradnja hidroelektrarn na Muri in Savi. Spor med slovensko politiko in naravovarstveniki poglablja vprašanje akumulacij na rekah in njihov vpliv na rečni živelj. Tačas ko svet opozarja, da se je treba podnebnim spremembam prilagajati, in da bodo podnebne spremembe »vzele« del vode tudi alpskim rekam, ki napajajo 170 milijonov ljudi, mi še iščemo odgovor na vprašanje, ali so akumulacije koristne ali ne. Stroka, ki spremlja njihov vpliv na temperaturo Save, trdi, da blažijo podnebne spremembe.

Za to, da voda pri hiši je, so v osmih od desetih gospodinjstev brez urejene vodooskrbe odgovorne ženske. FOTO: Mohamed Nureldin Abdallah/Reuters

Vodarstvo prepuščeno stihiji

V zgodovino »vojn za vodo« se bodo v tretjem tisočletju kot prvi vpisali krvavi nemiri leta 2000 v porečju La Plate v Južni Ameriki, ki je vodni vir za polovico prebivalcev Argentine, Bolivije, Brazilije, Paragvaja in Urugvaja. Spor se je začel, ko je ameriška multinacionalka v Boliviji olastninila vodne vire in povišala cene vode …



Pred privatizacijo vode pri nas svari tudi dr. Mitja Brilly, profesor na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Slovenska politika je v 2016 pravico do vode resda zapisala v ustavo, a to je po njegovem izpeljala populistično in brez posebnih premislekov. Posledice so lahko katastrofalne, saj smo – tako Brilly - z obstoječo zakonodajo uničili sistem varovanja vodnih virov in prepustili nadzor na vodotokih zasebnim podjetjem in sistemski korupciji. Ali se njegove »zle napovedi« uresničujejo? Brilly odgovarja: »Do danes vse tiho je bilo. O novi zakonodaji, ki bi prenesla ustavno določilo v zakon, ne vem nič. Očitno posamezni deležniki v odločanju ugotavljajo dejanski pomen sprejetega.« Razvoj vodarstva v procesih stihijske privatizacije vselej nazaduje, ugotavlja, ker pa je vodarstvo počasen proces, posledice napačnih odločitev niso vidne takoj. »Sredstva za hidrološka opazovanja, strokovne službe in vzdrževanje so se krepko zmanjšala. Investicije se ne izvajajo več z lastnimi sredstvi. Politični sistem predstavniške demokracije ni sposoben opredeliti trajnostne vizije razvoja vodarstva. Poslanci v državnem zboru in ministri sprejemajo samo projekte, ki jih je mogoče izpeljati do naslednjih volitev,« je Brilly odgovorne opozarjal že pred leti in izpostavil primer Želimeljščice. Leta 1990 je Slovenijo prizadela največja voda ujma prejšnjega stoletja, je dejal: »Gmotna škoda je bila ogromna, na srečo sta bili smrtni žrtvi samo dve. Zaradi okolju prijaznega vzdrževanja vodotokov so se ti zarasli in pretočni profili zasuli s sedimenti. Izpeljali smo analizo na Želimeljščici, na kateri so se izvedla prva dela na remediaciji še pred osamosvojitvijo. Skozi profil vodotoka, ki je imel nekoč zmogljivost 20 kubičnih metrov v sekundi, danes v sekundi lahko teče samo še pet kubičnih metrov. Stanje ostalih slovenskih vodotokov ni bistveno boljše. Posledica so vse pogostejše poplave in na žalost tudi smrtne žrtve, ki jih imamo pri vsaki večji ujmi. Vse skupaj opravičujemo s podnebnimi spremembami, čeprav hidrološki podatki tega ne podpirajo.«

Slovenija je bogata z vodami, toda …

Po našem ozemlju se na leto samo v rekah in potokih pretoči 34 milijard kubičnih metrov vode, kar je na prebivalca skoraj štirikrat več od evropskega povprečja. Za svoje potrebe imamo dovolj podtalnice in izvirov podzemnih voda. Iz njih se oskrbuje kar 97 odstotkov vseh porabnikov, ostali se iz zajetij rečnih površinskih voda. Vir pitne vode so pri nas torej podzemna vodna telesa – enaindvajset jih je -, ki jih napaja 155 površinskih vodnih teles. Toda kar trije od enaindvajsetih podzemnih vodnih zajetij in večina površinskih so v slabem stanju. Krivec za to je – človek, ki deluje, kmetuje in - onesnažuje. Zadnji, lanski monitoring pitne vode, je pokazal na povišane koncentracije nitrata, to je nad 25 miligramov v litru, v Pomurju in Podravju, v manjšem obsegu tudi na območju Zasavja in Savinjske statistične regije. Presežene vrednosti pesticidov so našli v dveh vzorcih v Jugovzhodni regiji. Če že zdaj ugotavljamo, da monitoringi podzemne in pitne vode ter površinskih vod onesnaževal ne zaznajo vselej, nas mora skrbeti, kako bo šele z zaznavanjem mikroplastike? Bolj odgovoren nadzor in učinkovitejši monitoring pitne vode se obeta s posodobljeno evropsko direktivo o pitni vodi, ki jnaj bi jo dobili do konca letošnjega leta.

Milijoni (za zdaj) le na papirju
Konec aprila je državni zbor potrdil novelo zakona o vodah, ki na področju zagotavljanje javne oskrbe s pitno vodo uvaja nekaj novosti, med drugim omogoča sofinanciranje občinskih projektov, novogradenj in rekonstrukcij sistemov za oskrbo s pitno vodo, ki jih ni mogoče sofinancirati iz evropskih sredstev oziroma sredstev Evropske unije. Spremembe zakona omogočajo tudi dodatno financiranje izrednih ukrepov v primerih povečane stopnje ogroženosti in izrednih ukrepov po naravnih nesrečah. V skladu za vode bo v ta namen letno rezerviranih predvidoma pet milijonov evrov sredstev, ki se bodo lahko prenesla v prihodnje leto, najvišji znesek pa ne bo smel presegati desetih milijonov evrov.

Sesuli smo varovalni sistem

Naš zakon o vodah je star osemnajst let. Z njim smo varovanje vodnih virov prenesli na vlado in s tem, pravi Mitja Brilly, dobro organizirani sistem varovanja virov pitne vode praktično uničili. Vlada namreč ni sposobna sprejeti več kot dva do tri odloke letno; pravna praznina je zapolnjena z odločitvijo, da stari odloki še veljajo, je Brilly opozarjal že pred tremi leti, na kongresu o vodah. Posodobitev odlokov praktično ni mogoča, nadzora ni, varovanja vodnih virov dejansko nimamo več, je sklenil. Politične volje, da omilimo posledice, tudi danes ni, zatrjuje Brilly, ki vidi rešitev v prenosu odgovornosti nazaj na lokalno skupnost: »Ministrstvo za okolje in prostor bi na drugi stopnji lahko prevzelo odločanje in nadzor. Posledice napačnih odločitev se kažejo v izvajanju posegov na vodovarstvenih območjih, kjer lokalna skupnost nima nobene odgovornosti. Tako lahko občina Ljubljana gradi kanalizacijski vod, saj je za izvajanje odloka odgovorna vlada, ki ga je tudi sprejela. Problem je predvsem ta, da novih spoznanj o naravnih procesih in tehnološkem razvoju ne vgradijo v odloke o varovanju vodnih virov.«



Slovenija je v 90. letih ukinila sistem območnih vodnih skupnosti, sredstva pa preusmerila v integralni proračun države. Od takrat gre z vodarstvom navzdol – v nasprotju s Hrvaško, ki je po Brillyju obdržala celovito upravljanje z vodami. »Podjetje Hrvatske vode je vlogo, ki jo je imelo pred tranzicijo, zadržalo. Njihov letni proračun znaša 500 milijonov evrov, kar je tri odstotke hrvaškega proračuna,« pravi Brilly. Slovenska sredstva za vode so približno desetkrat manjša.