Ukrajina: Kaj pa zdaj?

Počasi se izteka drugo leto ruske »posebne vojaške akcije« v Ukrajini. Vojaške razmere po ne preveč uspešni ukrajinski poletni ofenzivi so se nekako ustalile približno na zgornjih mejah štirih ukrajinskih pokrajin Hersona, Zaporožja, Donecka in Luganska. Te štiri pokrajine so skupaj s Krimom pod rusko oblastjo, s približno nekaj več kot desetimi milijoni prebivalcev, z več kot polovičnim deležem rusko govorečega prebivalstva: najmanj v Hersonu, ena četrtina, največ pa v Lugansku in Donecku, po tri četrtine. Ruska federacija si je te province prisvojila, na zahodu pa jih imamo za ukrajinske pod rusko okupacijo.

V začetnem obdobju ruske vojaške intervencije je bil najbrž cilj zrušiti ukrajinsko vlado in vzpostaviti Ruski federaciji naklonjen politični režim. Ker to ni uspelo, je ruska vojska spremenila taktiko in cilje. Postopoma je vzpostavila nadzor nad zgoraj navedenimi pokrajinami. Letos pa je poslala svojega vojaškega stratega, da je s polaganjem min vzpostavil skoraj nepremakljivo frontno linijo, razen na mejah Luganska (tudi Harkov), kjer se frontna meja premika sem in tja okoli nekaj ukrajinskih mest (generala so potem umaknili v Moskvo!). Vojaška taktika se je popolnoma spremenila: ni več toliko tankovskih spopadov, droni pa so čedalje večja žrtev obrambe, na obeh straneh. Obe vojski z granatami neusmiljeno obstreljujeta območja frontne linije in zato obe iščeta nove in nove dobavitelje granat. Ukrajinski vojski je v zadnjem času uspelo prekoračiti Dneper.

Se pa v zakulisju dogaja marsikaj, kar je zavito, skrito, na primer spori med politiko in vojsko v Kijevu in neenotna podpora v nekaj državah EU, čeprav večina članic še vedno stoji ob Ukrajini. Še vedno se ne iščejo izhodi za mirno rešitev vojaških spopadov.

Treba je pogledati še ekonomsko stanje nekaterih držav zaradi vojaških spopadov v Evropi. Posledice so vidne, realnih, točnih podatkov s potrebnimi analizami pa ni. Stanje ekonomije je videti »čudno«. Nemčiji kot industrijski velesili so se vhodni energetski stroški povečali za okoli deset odstotkov, zato se je zelo zmanjšala njena konkurenčna sposobnost. Izgubila je velikega kupca, Rusijo (tudi industrijske opreme), ki ga ni mogla nadomestiti, finančna in vojaška pomoč Ukrajini sta načeli njene rezerve. Vsi so pričakovali, da bo Ruska federacija utrpela velik padec ekonomske moči, kar se je v prvi fazi tudi pokazalo. Zdaj pa že nekaj časa opazujemo preobrat: Nemčija razvojno navzdol, Rusi pa kljub ogromnim vojaškim izdatkom rahlo navzgor. Nemčija ni nadomestila izgubljenih kupcev, Rusiji pa je to uspelo, predvsem zato, ker je preusmerila energetski izvoz (tudi drugo, surovine) v azijske države, največ na Kitajsko. Ta je dobila ekonomski sunek, da se je ustavilo padanje družbenega proizvoda.

Skratka, vojaško stanje v Ukrajini veliko bolj škoduje gospodarskim motorjem EU kot pa Rusom. Zavest o takšnem položaju še vedno ni tolikšna, da bi politiki EU začeli iskati miroljubne rešitve. Najbrž še vedno niso ugotovili, da imajo največjo korist od takšne evropske politike ZDA in Kitajska.

Pravo sliko napačne politike je pokazala predsednica evropske komisije, ki je takoj podprla ZDA in Izrael, ne pa takojšnje zaustavitve morije v Gazi. Zaradi tega in zaradi podcenjevanja posledic vojaških spopadov v Ukrajini in Izraelu bi se pa morali ona in njeni politični privrženci takoj in v temeljih spremeniti.

Kaj pa zdaj? Ukrajina mora zmagati. Ali res? Zmagati mora mir in zmagala bo EU!