Srbski sindrom

Dejansko gre v Srbiji za gordijski vozel, katerega razvozljanje je nemogoče – treba ga bo prerezati. In v tem je težava, saj to ne bo enostavno. Namreč trditev, da so potrebne nove volitve, če hočemo ohraniti demokracijo, žal ne drži, saj volitve na obstoječ način ne bodo ničesar spremenile: na oblast bodo prišli drugi »ugrabitelji« države in za občane se ne bo veliko spremenilo. Demonstranti ne verjamejo nobeni politiki, saj je sam ustroj politike nedemokratičen, čeprav trenutno zakonit.

Namreč, da si neke nepomembne male skupine ljudi, ki se registrirajo kot politične stranke, monopolno in ekskluzivno lastijo dostop do oblasti, je v osnovi zgrešeno in nedemokratično. Tak sistem so izumili in ga uveljavljajo tisti, ki želijo »bianco menice« na »demokratični« način. Ne pozabimo, da so vsi največji diktatorji, stari in najnovejši, prišli na oblast »demokratično«, z volitvami. Legalne volitve, na katerih nastopajo le politične stranke, ki so po načinu delovanja dejansko zasebna komercialna podjetja, ne zagotavljajo demokracije, ampak le novo garnituro, ki bo imela monopol nad oblastjo.

Poglejmo lep domač primer, ko politična stranka, ki je predlagala preferenčni glas, sedaj od tega odstopa, ker trenutno ne vidi konkretnih koristi zase, raje bo počakala, da bo svojo podporo bolje prodala. Poniglavo, pokvarjeno, sramotno ... Tudi v nasprotju z voljo volivcev na referendumu!

Gordijski vozel bi lahko presekali tako (in ne gre le za uvod o Srbiji), da bi političnim strankam odvzeli monopol nad pohodom na oblast, preregistrirali bi jih v društva. Dejansko pa bi volili delegate po zaokroženih geografskih enotah (občinah ali volilnih okrajih) – torej bi vedeli, kdo je koga delegiral v parlament, in bi vedeli za vsakega poslanca v parlamentu, komu odgovarja za svoja stališča in s kom se mora posvetovati glede teh stališč. Kot smo to že imeli. Delegati bi bili »poštarji«, zastopniki ljudi, ne pa zastopniki političnih strank. Namreč, po sedanji demokratični ureditvi bi lahko bili vsi poslanci v sorodu ali iz istega kraja – ali kar oboje. Tako sprevržen je aktualni, a zastarli demokratični sistem volitev in izvajanja oblasti. In to demonstranti v Srbiji vedo, ker vse vidijo in niso neumni. Dejansko se borijo za odgovorno, osebno pošteno, transparentno, participativno, soupravljavsko demokracijo, ki pa jo nikakršne volitve po obstoječi shemi ne morejo zagotoviti, zato jih ne zanimajo ne volitve in ne politika.

Protesti v Srbiji s prstom kažejo na glavni vzrok, zakaj je ta svet slab. Sveta ne delajo slabega običajni ljudje, občani, prebivalci, slab svet delajo preko monopolističnih političnih strank organizirani »poslovneži«, ki ne govorijo jezika množic, ki so jih volile. Za vse krivice, lakoto, ekološko uničevanje planeta in neštete smrti v neštetih vojnah niso krivi občani, ki so šli na volitve, ampak tisti, ki potem, ko so na oblasti, ne uresničujejo dejanskih potreb in koristi široke javnosti, s katero se po volitvah sploh več ne ukvarjajo. In to jim ustreza, zato razprave o razvoju prastarega in neštetokrat kompromitiranega »demokratičnega« političnega sistema sploh ni. Ne pri nas ne drugod.

Srbski demonstranti kažejo na sindrom škodljive in lažne demokratične ureditve, ki se kaže v več oblikah – in tragična zrušitev nadstreška v Novem Sadu je le kamenček v mozaiku, ki ga »demokrati« sploh nočejo ali celo ne morejo razumeti.

Gordijski vozel z vprašanjem, kako izboljšati obstoječo predstavniško demokracijo, je mogoče trajno razrešiti le s sabljo, ki bo presekala monopol političnih strank do oblasti in vrnila oblast ljudem. Je to mogoče? Seveda je, če obstaja volja. Tako kot je bila dovolj velika volja, da smo po drugi svetovni vojni uvedli popolnoma nov družbenopolitični sistem, in tako kot smo prav to naredili ob osamosvojitvi Slovenije, lahko naredimo tudi v tretje.