Športna vzgoja se vrača na univerze

Nedolgo nazaj je univerzitetne športne kroge razveselila novica, da se bo redna in strokovno vodena športna vzgoja po več kot petnajstih letih prizadevanj znova vrnila v študijske programe fakultet in visokošolskih zavodov na slovenskih univerzah. Če bo državni zbor ali, bolje povedano, če bodo tudi poslanci v našem parlamentu končno strnili svoje vrste in potrdili pripravljeno novelo zakona o visokem šolstvu, bo to zagotovo premik v pravi smeri. Tako naj bi sledili humanemu izročilu, ki se je po sprejemu bolonjske reforme povsem izgubilo z izbrisom redne športne vzgoje, ki so jo študentke in študentje do tedaj vpisovali v indekse. Skupna deklaracija evropskih držav o reformi sistema visokošolskega izobraževanja v Evropi je bila podpisana v Bologni 19. junija 1999. Bolonjska reforma pa se je v slovenskem univerzitetnem prostoru pričela uveljavljati z letom 2009.

Zakaj premik v pravi smeri? Zgodovinski spomin nas ob tem vprašanju vodi v čas, ki je sovpadal z vodenjem prve rektorice ljubljanske univerze, ki je ob bistveni spremembi takratnega režima športne vzgoje na univerzi (po mnenju strokovnih športnih krogov na slabše) med drugim zapisala, da bo to premik v pravi smeri. Na to se je odzval eden naših kolegov in vodilnih kritičnih piscev, ki ima še danes ostro nabrušeno pero in nastavlja družbi ogledalo. Takrat je v daljšem vsebinsko bogatem in razčlenjenem članku zapisal, da bo to premik v napačni smeri. Vsi njegovi takratni vsebinski argumenti držijo in veljajo še danes. Kot smo že zapisali, je poudaril vrednosti higiensko-zdravstvenih, motorično-funkcionalnih, razbremenilnih in izobraževalnih vidikov raznolikih športnih programov. Tudi te smo kasneje v sosledju let še večkrat navedli. Vendar jih odločevalci žal niso upoštevali.

Naš kritični pisec se je takrat osredotočil na strokovna in znanstvena spoznanja ter izsledke športoslovja (kineziologije), pa tudi medicinske stroke in znanosti, ki so govorili o pozitivnih učinkih rednega ter sistematično vodenega pedagoškega procesa na področju študentskega športa. Navedeni pozitivni učinki bi bili dodana vrednost in naložba za kasnejše življenje diplomantk in diplomantov. Ti bi s športom kot vrednoto odšli s fakultet. Odšli bi obogateni s pridobljenimi izkušnjami, navadami ter vedenjem in znanjem, ki ga bi kasneje lahko koristno udejanjali pri kakovostnem in zdravem življenjskem slogu svojih družin. Prav tako bi vse to lahko uveljavljali na številnih vodilnih delovnih mestih v gospodarstvu, znanosti, izobraževanju, kulturi in na drugih strokovnih in znanstvenih področjih v širšem družbenem okolju.

Navedena spoznanja in vedenja smo tudi mi uvrstili v dolgoletna prizadevanja za sistemske spremembe na področju športa na slovenskih univerzah. Lahko bi našteli številne članke in prispevke na različnih posvetih, okroglih mizah in akademskih srečanjih, da bi dosegli tako smiselne in želene spremembe v korist študirajoče slovenske mladine, pa tudi vseh ostalih v akademskih okoljih.

Prva rektorica ljubljanske univerze je ob bistveni spremembi takratnega režima športne vzgoje na univerzi (po mnenju strokovnih športnih krogov na slabše) med drugim zapisala, da bo to premik v pravi smeri. FOTO: Jože Suhadolnik

Naj za podkrepitev navedenega iz spomina izbrskamo naslove nekaj objavljenih prispevkov: Šport na univerzi naj bo nadaljevanje poslanstva in dela športnih pedagogov (2009), Šport na slovenskih univerzah naj se vsebinsko preoblikuje in kakovostno obogati (2012), Prenova univerzitetnega športa naj bo vpeta v razvoj univerze (2012), Za sistemsko ureditev športa na slovenskih univerzah (2012), Odgovornost športnih pedagogov za hitrejši in bolj uspešen razvoj univerzitetnega športa (2013), Prenova športa v šolah da, kaj pa na univerzah? (2024) in še vrsta drugih. Omenili pa smo že zapise v zbornikih ob 50. in 60. obletnici športne vzgoje na univerzah.

Zanimivo je, da smo bili že večkrat, v prispodobi rečeno, na ciljni ravnini in blizu cilja ali končnega dogovora za spremembe pod vodstvom posameznih rektorjev. Bili smo tako blizu in hkrati tako daleč, o čemer so potem vsakič posebej odločale rektorske konference. Kljub menjavanju rektorjev po izteku mandatov in vedno novemu svežemu vetru, ki je zavel v naši smeri, je na koncu ta največkrat usahnil. Vzrokov za to je bilo več, vendar to danes za univerzitetni študentski šport ni več tema, ki bi bila v ospredju našega zanimanja.

Prav pa je, da zapišemo, da so bile negativne posledice takratnih »kratkovidnih« odločevalcev – ki so osiromašili študentsko športno življenje in bistveno okrnili njihovo biopsihosocialno, duševno in duhovno ravnovesje – kmalu vidne. Pokazale so se v drastičnem upadu števila vključenih študentk in študentov v športne oz. športnorekreacijske tokove. Kot je razvidno iz dostopnih podatkov, je bilo lani le še 14 odstotkov študentk in študentov redno športno dejavnih, na nekaterih fakultetah pa njihovo gibalno – športno udejstvovanje ni doseglo niti 10 odstotkov. Ko je bila redna športna dejavnost še v »razcvetu« in v predmetnikih fakultet, je njihova udeležba dosegla zavidljivih 64 odstotkov dejavnih. Ti podatki so dovolj zgovorni in ne potrebujejo dodatne razlage.

Pomembne zasluge za sedanji premik v pravi smeri in ponovno uvedbo redne športne dejavnosti študentk in študentov na slovenske univerze (kot rečeno, upamo, da se bo to zgodilo v naslednjem študijskem letu) ima državni sekretar za šport na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport ob podpori resornega ministra, pa tudi ministra za visoko šolstvo, znanost in inovacije ter rektorjev treh največjih slovenskih univerz. Projekt prenove so podprli tudi Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez (OKS – ZŠZ), Strokovni svet za šport, Univerzitetna športa zveza, Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in drugi.

Ob navedeni podpori najpomembnejših institucij, organizacij in odločujočih dejavnikov na nacionalni ravni naj bi se slovenski študentski populaciji obetali boljši dnevi, obogateni s športom. Z vrsto na novo pridobljenih športnih izkušenj, navad in znanj naj bi izpopolnili svoj sistem vrednot in z njim odšli v življenje.