»Z rekreacijo ni nič narobe, dokler ne postane moralna zahteva«

Svet se spreminja hitreje kot kdaj prej. Dokaz za to je razmah digitalne tehnologije, najpogosteje navržemo. Če pomislimo bolje, je dokazov veliko več, eden med njimi je gotovo rekreacija. V razmeroma kratkem obdobju, v manj kot pol stoletja, se je iz čudaškega početja peščice zanesenjakov prelevila v družbeno normo.

Pisalo se je leto 1982. Na prvi izvedbi maratona Franja je nastopilo okoli 700 udeležencev. Lani se je tega tridnevnega kolesarskega praznika udeležilo več kot sedem tisoč kolesarjev.

Okoli sedemsto, natančneje 673 je bilo tudi tekačev na premierni izvedbi ljubljanskega maratona. Pisalo se je leto 1995. Lani je teklo več kot dvajset tisoč ljudi; teklo bi jih še več, če ne bi deževalo. Podobno bi lahko naštevali za skoraj vsako rekreativno prireditev – tako doma kot po svetu.

Ponovna vzpostavitev izgubljenega

V krajšem filmu Das Fest des Huhnes (Kurji ples) režiserja Walterja Wippersberga, nekakšni parodiji zahodnjaških dokumentarcev o ljudstvih držav tretjega sveta, afriška televizijska ekipa obišče Avstrijo, se čudi navadam tamkajšnjih prebivalcev in jih komentira. Zdi se ji povsem nerazumljivo, da ljudje tečejo in kolesarijo kar tjavendan. Bi morda pojav množične rekreacije lahko povezali s kakšnim pojavom iz preteklosti oziroma pojavom zunaj zahodne družbe? Podobno kot profesionalni šport pogosto primerjamo z gladiatorskimi igrami?



Po besedah dr. Gregorja Starca z ljubljanske fakultete za šport, ki med drugim proučuje področji socialne in fizične antropologije, množična rekreacija nima nobenega predhodnika v predindustrijski družbi in neevropskih kulturah. Nekatere od teh kultur še danes ne potrebujejo rekreacije za ohranjanje svojega zdravja, ker je njihov celotni modus vivendi v gibanju, pravi Starc. »Množična rekreacija je tipična praksa moderne družbe, ki je vzklila iz razsvetljenskih idej Rousseauja o odtujevanju človeka od svoje narave. Ko so to idejo zgrabila najprej zgodnja pedagoška, nato pa evropska nacionalistična gibanja, so zdravilo za vrnitev človeka k naravi poiskala v telesni vadbi, s katero so se borila proti alkoholizmu, jetiki in drugim zdravstveno-higienskim tegobam tistega časa.«

Vendar tedanje razmere – Starc jih opisuje kot »romantično ali romantizirano prakso« – težko primerjamo z današnjimi: tako po obsegu kot po intenzivnosti vadbe.

»Brutalno realistična je rekreacija postala šele, ko sta jo v svoj biopolitični jarem vpregla kapitalizem in socializem. Prvi je v propagiranju množične vadbe našel način, kako ljudi za namen čim bolj donosnega izkoriščanja ohraniti pri močeh, drugi pa je stvar sicer nekoliko lepše zapakiral, a kljub temu ni mogel prikriti, da gre za re-kreacijo, torej za vsakodnevno ponovno vzpostavitev tistega, kar so delavci v zdravju škodljivem delovnem procesu izgubili.«

Svoboda, igra, užitek

Ker je v tem prispevku predstavljenih več kritičnih pogledov na rekreacijo, temelječih predvsem na družbenih vedah, je smiselno poudariti tudi njene pozitivne plati. Od nešteto različnih definicij, ki na spletu krožijo o njej, se mi je zdel še najbolj celovit zapis danes 77-letnega dr. Hermana Berčiča, enega najpomembnejših slovenskih športno-pedagoških strokovnjakov, ki je lani prejel tudi častno listino Olimpijskega komiteja Slovenije: »Športna rekreacija je tista svobodno izbrana in igriva gibalna/športna dejavnost, ki človeka fizično, psihično in socialno bogati in sprošča ter jo od zgodnjega obdobja do pozne starosti vodi skozi veselje, užitek in zadovoljstvo, k celovitemu ravnovesju in zdravju.«



Zagotavljanje zadnjega – zadovoljstva in zdravja državljanov – je eden izmed ciljev socialne države in države blaginje, zato ni čudno, da se države med seboj rade primerjajo, katera ima več rekreativcev. Paradoks teh primerjav se skriva že v dejstvu, da rekreacija ni namenjena tekmovanju, temveč sproščanju. Kdo si lahko to sproščanje privošči, pa je od družbe, v kateri živimo, odvisno bolj, kot smo si pripravljeni priznati.

Svetovni prvaki v rekreaciji?

Po raziskavah Eurobarometra iz leta 2017 petnajst odstotkov Slovencev redno telovadi, 36 odstotkov pa dokaj redno, kar je med najvišjimi deleži v Evropski uniji. Na drugi strani le 24 odstotkov Slovencev nikoli ne telovadi, to je med najnižjimi deleži in skoraj polovico (46 odstotkov) pod povprečjem v EU. Športno aktivnih je osem odstotkov več moških kot žensk. V Sloveniji je razlika manjša, štiri odstotke. Na naše povprečje, ki je sicer enajst odstotkov boljše od evropskega (51 proti 40 odstotkov), najbolj pozitivno vplivajo upokojenci, ki so za kar 17 odstotkov bolj dejavni od evropskih vrstnikov.

Ali je to dokaz, da smo Slovenci »svetovni prvaki v rekreaciji«? Ne povsem. Kot pravi dobro znani rek: statistika je kot bikini – razkrije veliko, najpomembnejše pa ohrani skrito. »Eurobarometer uporablja zelo ohlapno definicijo športne aktivnosti (tudi desetminutna hoja v službo ali trgovino se smatra za aktivnost). Način odgovorov ne omogoča ugotavljanja intenzivnosti in trajanja telesne aktivnosti, omogoča pa primerjavo med državami glede na spol, starost, izobrazbo in socialno-geografski status,« pojasnjuje dr. Mojca Doupona, vodilna slovenska strokovnjakinja za sociologijo športa. Zato je po njenem mnenju ocena, da smo Slovenci med rekreativno bolj aktivnimi narodi, zelo posplošena. »Če govorimo o rezultatih Eurobarometra, potem so razlogi gotovo v metodologiji merjenja in dejstvu, da imamo velik delež ljudi, ki živi v ruralnem okolju, kjer je več telesne aktivnosti (vrtnarjenje, nabiranje gob, hoja po dnevnih opravkih itd.).«



Kljub temu lahko trdimo, da tudi intenzivnost ukvarjanja z rekreacijo ni na nizki ravni: kako bi lahko drugače interpretirali podatke tekaškega portala Runnerclick, da so Slovenci najhitrejši rekreativni maratonci na svetu?

V raziskavo so zajeli 2,9 milijona rekreativnih tekačev na 784 maratonih v 39 državah po svetu. Izključili so vse poklicne atlete ter tekače s časom, hitrejšim od 2;30:00 med moškimi in 2;45:00 med ženskami. Tu in tam se sicer pojavi kakšen ljubiteljski tekač, ki maraton preteče hitreje od omenjenih časov, vendar je med skoraj tremi milijoni ljudi odstotek »profesionalnih rekreativcev« zanemarljiv.

Strokovnjaki so si edini, da je prostočasno ukvarjanje s športom v zahodni družbi značilno predvsem za višji razred. »Ta kategorija ljudi ima sredstva, da organizira ali pa promovira šport, ki podpira njihove ideje o tem, kako mora biti organizirano družbeno življenje. Premožnejši ljudje se povsod po svetu vključujejo v športno vadbo v okviru ekskluzivnih klubov, ki podpirajo idejo, da so bogati in vplivni ljudje nekaj posebnega v družbi in si zaslužijo tudi poseben prostor za športno aktivnost,« pravi Mojca Doupona.

Na drugi strani Eurobarometer kaže, da obstaja pomembnejša komponenta od razrednega in premoženjskega statusa. Čas. Na vprašanje, zakaj se ne rekreirajo pogosteje, je 48 odstotkov Slovencev odgovorilo, da jim primanjkuje časa. Enajst odstotkov je dejalo, da je športna vadba zanje predraga. Na evropski ravni je razmerje podobno – štirideset proti sedmim odstotkom.



Zato se je na tem mestu vredno ustaviti, globoko vdihniti in pomisliti. Zakaj bi morali ljudje, ki jim primanjkuje časa za osnovna življenjska opravila, na silo riniti v rekreativni šport? Marsikdo namreč v že tako natrpan urnik tlači ure pilatesa, joge, teka in smučanja zato, da bi ugajal okolici.

»Nekoliko širše lahko 'športizacijo družbe' vsaj delno razumemo kot tisto, kar se umešča na raven sodobnega in izrazito neoliberalnega moralnega imperativa, ki sta ga Carl Cederström in André Spicer poimenovala 'wellness sindrom'. Če poenostavim, ta posameznikom narekuje srečo na eni strani ter skrb za telesno zdravje na drugi,« pravi Kaja Poteko, asistentka za sociološke predmete na ljubljanski fakulteti za šport.

S tem po njenem mnenju ni nič narobe, dokler »rekreacija in skrb za zdravje ne postaneta dominantni moralni zahtevi, v okviru katere so srečni in zdravi ljudje, ki skrbijo za svoje telo in vsesplošno optimizirajo svoje delovanje, tudi tisti, ki naj bi bili dobri, in obratno: tisti, ki teh norm ne izpolnjujejo, veljajo za šibke, lene, nesposobne, za grožnjo družbi. Pomislite na kadilce.«

Brez pretiravanja, brez zaničevanja

Nekatere napovedi in raziskave – denimo slonova krivulja ekonomista Branka Milanovića – kažejo, da med poražence globalizacije spada srednji sloj držav razvitega sveta; sloj, ki se je v zadnjih desetletjih množično rekreiral. »Če ne bomo hoteli izgubiti rekreacije tega dela populacije, bomo morali v prihodnje najti načine športne vadbe, ki bodo dostopni širšim ljudskim množicam, in jih približati neaktivni populaciji. Predvsem bi to morale biti športne dejavnosti, ki ne zahtevajo drage športne opreme in plačevanja vstopnic za vadbo, temveč vadbo v naravi, trimsteze, kolesarjenje, tek in tako dalje,« napoveduje Mojca Doupona.



Drugo in morda ključno vprašanje je, kako zagotoviti, da bodo generacije v prihodnje znale na razumen način poskrbeti za svoje zdravje. Pomembno vlogo pri tem ima javni šolski sistem, ki vsem otrokom omogoča kup športnih dejavnosti v obliki pouka, športnih dni, šol v naravi in športnih krožkov, pravi Gregor Starc. »Če bi se zanašali zgolj na starše in upali, da bodo z vidika rekreativne vadbe zgled svojim otrokom, bi dobili katastrofalno situacijo, saj bi imeli težave z gibalnim izražanjem vsi otroci tiste polovice odrasle populacije, ki se z rekreativno vadbo ne ukvarja.«

Čeprav je Janko Strel, ustanovitelj športnovzgojnega kartona, pred kratkim za STA povedal, da ima petina slovenskih otrok zaradi preveč maščobnega tkiva resne težave v gibalnem izražanju, to po mnenju Gregorja Starca pomeni, »da nam gre manj slabo kot drugim, kar pa še ne pomeni, da nam gre tako dobro, kot bi si želeli. Največje žrtve razslojevanja družbe so namreč otroci, ki se znajdejo na socialnem repu.« Kot pojasnjuje sogovornik, je za vsako porazdelitev normalno, da ima dva skrajna konca. Tako je tudi s športnim udejstvovanjem otrok v Sloveniji. »Pozitivni skrajni del pri nas narašča hitreje, vendar še vedno narašča tudi negativni skrajni del.« Če bomo znali zaustaviti ta trend, bomo na dobri poti do bistva rekreacije: boljšega zdravja ljudi. Brez pretiravanja, brez zaničevanja tistih, ki se odločijo drugače.