Le celostna obravnava športa vodi k dvigu športne kulture naroda

V zadnjem obdobju je bilo več dogodkov, ki so tako ali drugače povezani s športom, tako v družbenem kot tudi v političnem življenju Slovenije. Kot vemo, se je z novo vlado (po nekaj skrbno premišljenih političnih akcijah opozicije) nazadnje le povečalo število ministrstev in ob uspešnem preoblikovanju smo med drugim dobili tudi novo ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport. Prvič se je zgodilo, da je področje športa kot dejavnost posebnega družbenega pomena v okviru ministrstva neposredno povezano z gospodarstvom in turizmom. To seveda veliko obeta, hkrati pa ni zamrla že večkrat izražena ideja o osnovanju samostojnega ministrstva za šport.

Resnici na ljubo moramo povedati, da smo v strokovnih krogih že doslej tako v teoriji kot tudi v praksi v določeni meri obravnavali skupno torišče turizma in športa. To se je dogajalo na fakulteti za šport na smeri »športna rekreacija«, katere diplomanti so v različnih športnih in turističnih okoljih pomembno prispevali k hitrejšemu razvoju in povezanosti športa in turizma ter dejavnosti v posameznih športno-turističnih središčih dvignili na višjo raven. Tovrstna obravnava je potekala tudi na posameznih slovenskih kongresih športne rekreacije oziroma kasneje športa za vse. Poudarjeno je bilo sodelovanje s Slovensko turistično organizacijo (STO) in posameznimi športno-turističnimi središči.

Drugi dogodek, ki smo ga spremljali z veliko pozornostjo, je bila (na osnovi načrtovanih volitev) zamenjava vodstva Olimpijskega komiteja – Združenja športnih zvez (OKS), ki je naša krovna športna organizacija in povezuje civilno družbo na področju športa. Kot vemo, je navedena organizacija segmentarno organizirana in s svojimi organi obvladuje celotni slovenski športni prostor (razen segmenta športa v šolah in na univerzah) ter predstavlja Slovenijo tudi na mednarodni ravni. Z organiziranostjo in vsebinskimi deli, ki jih med drugim predstavljajo strokovni svet za vrhunski šport, strokovni svet športa za vse, občinske športne zveze z regijskimi pisarnami ter dejavniki športa na lokalni ravni, naj bi celostno pokrivali in obravnavali področje slovenskega športa.

V strokovnih okoljih že vrsto let ugotavljamo, da je v praksi na vseh ravneh področje športne rekreacije oziroma športa za vse bolj ali manj v ozadju obravnave. To še zlasti, ko govorimo o zanimanju ministrstev in vlad, posameznih športnih zvez ter vrhov nacionalne športne organizacije. Področje vrhunskega športa je bilo do sedaj vedno v ospredju.

Tretji dogodek, ki vsako leto vzbudi veliko pozornosti in zanimanja slovenske športne javnosti, je podelitev Bloudkovih priznanj. Tudi letošnji dogodek, ki mu je še posebno veljavo dala predsednica države (prvič se je to zgodilo) skupaj z ministrom za gospodarstvo, turizem in šport ter zunanjo ministrico, je zato še bolj odmeval v javnosti. Predsednica države je v kratkem, vendar vsebinsko bogatem nagovoru ob čestitki nagrajencem med drugim poudarila pomen izobraževalnega in trenerskega dela v športu, pa tudi povezanost kulture in športa. Tudi minister za gospodarstvo, turizem in šport je nagovoril prisotne in nagrajence ter šport povezal z obema področjema, gospodarstvom in turizmom, ter zlasti z materialnimi pogoji vrhunskega športa. Vendar z vidika športne oziroma kineziološke stroke ter organiziranosti športa v celostni obravnavi navedene dejavnosti še kar nekaj manjka. Med drugim tudi delovanje in nepogrešljiva dejavnost naših osnovnih športnih organizacij, torej društev in klubov.

Zakaj ta, nekoliko daljša predstavitev zadnjih dogodkov, povezanih s športom? Zato, da bi skupaj spoznali, da je celotno področje športa in narodove športne kulture mogoče ocenjevati le na osnovi rezultatov in uravnotežene obravnave športa v širšem slovenskem družbenem prostoru. Torej z vidika dosežkov vrhunskega športa, razširjenosti športne rekreacije oz. športa za vse med našim prebivalstvom in kakovostjo šolskega športa na vseh stopnjah vzgajanja, šolanja in izobraževanja – od vzgojnovarstvenih zavodov preko osnovnih in srednjih šol do univerze.

Če torej sledimo naslovu prispevka, moramo ugotoviti, da pogoste trditve, da smo Slovenci športni narod, ni mogoče potrditi le na osnovi dobljenih olimpijskih medalj in osvojenih evropskih ter svetovnih prvenstev, kar lahko dosežejo le najboljši. Torej tisti, ki to hočejo, zmorejo in so za to sposobni. Potrditi jih je mogoče še na osnovi dobro organiziranega in vsebinsko bogatega športa v šolah vseh stopenj ter števila dejavnih rekreativnih športnikov vseh slojev prebivalstva. Ob tem pa je vendarle treba priznati, da so osvojene medalje medijsko (in tudi pri ljudeh) daleč najbolj odmevne in, sodeč po odzivih, veliko prispevajo tudi k vrednosti, ponosu in samobitnosti našega naroda.

Naj sklenem. Z vidika športne stroke in kineziološke znanosti je problematika slovenskega športa mnogo širša in večplastno vključena v družbo, zato jo je treba uravnoteženo in enakovredno obravnavati z vidika vseh njenih različic. Še posebej tudi z vidika športne rekreacije oz. športa za vse, ki ima med prebivalstvom daleč največji delež. Le taka obravnava slovenskega športa vodi k dvigu njegove kakovosti in posledično tudi k dvigu športne kulture našega naroda.