Kako do zdrave rekreacije in zdravih rekreativcev

Verjetno se vsi strinjamo, ali vsaj velika večina, da naj bi aktivno življenje pomembno prispevalo k boljšemu telesnemu in duševnemu stanju posameznika. Rekreacija oziroma rekreativna vadba, kot tudi poimenujemo tovrstno dejavnost in obliko druženja, pri nas v zadnjih letih postaja vse bolj razširjena.

Če se odločate ali sploh začeti s telesno vadbo ali ne

Se pa ob spoznavanju načina in obsega »rekreiranja« marsikoga vse pogosteje sprašujem, ali je to sploh še rekreacija oziroma ali je to res zdravo preživljanje (prostega) časa.

Pretiravanje ima prepogosto negativne učinke na telesno in duševno stanje posameznika. Večkrat sem naletel na posameznike, ki so se s športom prvič srečali v zrelih letih in mu začeli namenjati ves prosti čas. V želji po doseganju »vrhunskih« rezultatov nekateri skušajo izvajati programe vadbe pravih profesionalcev. Ne zavedajoč se pomembnih razlik med njimi in vrhunskimi športniki, ki svoj talent, ob strokovni podpori, razvijajo od mladosti. Taki pristopi vodijo pogosteje do urgence kot do zmagovalnega odra.

Znanje, izkušnje in zdrava kmečka pamet

In tako pridemo do vprašanja, kako naj posameznik ugotovi pravo mero športanja. Naj bodo to minute oziroma ure potenja, porabljene kalorije, kakor nam jih prikazujejo pametne naprave, rezultati na rekreativnih dirkah? Vsi ti parametri so nam lahko v pomoč pri pravilnem odmerjanju, hkrati pa so lahko pasti, zaradi katerih bomo telesu bolj škodili kot koristili. Zato je tudi za zdravo in učinkovito rekreiranje potrebnega nekaj znanja, izkušenj in zdrave kmečke pameti.

Sam menim, da bomo morali, če v prihodnje želimo biti (še) bolj zdrav narod, več pozornosti nameniti vključevanju otrok in mladine v šport. S tem ne mislim na pretirano usmerjanje v (potencialno) vrhunski šport z vpisom v organizirane športne skupine, temveč na kakovostno preživljanje prostega časa in prostočasnih obšolskih dejavnosti.

Žal s(m)o v športnih klubih prepogosto prisiljeni v usmerjanje mladih v zahtevnejše programe treniranja, saj le tako lahko upamo na nekaj javnih sredstev, ki, ob nujnih prispevkih staršev, vsaj za silo omogočajo kakovostno izvajanje športnih programov.

Jeza je naravna in je lahko zdrava (telovadba pomaga, da jo obvladamo)

Šport otrok in mladine je, to trdim že dolga leta, eden najpomembnejših, če ne celo najpomembnejši segment tako imenovanega športa za vse. Žal je prepogosto porinjen v sistem vrhunskega športa, čeprav je v osnovi še daleč od tega. Z vadbo oziroma treniranjem v klubih naj bi se otroci in mladostniki predvsem gibalno dodatno razvili, bolje razumeli princip športne vadbe, privzgojili pa naj bi jim tudi veselje do gibanja in druženja. Vrline in veščine torej, ki so odlična osnova za primerno (individualno) ukvarjanje s športom kasneje v življenju.

Tudi šampione nam bo uspelo vzgajati le iz široke baze otrok in mladine, ki jim trenerji in vaditelji privzgojijo ljubezen do športa.

Žal pa pri odločevalcih ni potrebnega razumevanja niti za začetek resnega pogovora o sistemskih spremembah, ki bi našim otrokom ponovno omogočil organizirano (brezplačno) ljubiteljsko ukvarjanje z enim športom ali več. Zdi se mi, da je za politiko in »karierne funkcionarje« tako imenovanega športa za vse, ki se spoznajo na vse, razen na šport, ta tema prezahtevna. Prezahtevna za razumevanje, prezahtevna za urejanje.

Drug segment družbe, ki bi mu morali nameniti več sistemske in strokovne pozornosti, so starostniki. Tudi njim bi morali biti kakovostni in strokovni programi široko dostopni. S tem mislim tako na organizirane in vodene vadbe za starejše kot tudi na izobraževanja in predstavitve primernih oblik in obsega vadb. S pravilnim pristopom lahko posameznik občutno izboljša kakovost življenja tudi v visoki starosti in občutno zmanjša možnost za obolevanje. Dokazano je, da dobro fizično stanje lahko odločilno pripomore k uspešnemu okrevanju po lažjih in težjih obolenjih.

Brez znanja ne bo zdravja, žal

Za konec pa se vrnimo na najštevilnejšo skupino ljubiteljskih športnikov odrasle aktivne populacije. Športanje in posledično tudi rekreativne športne prireditve so se v zadnjem desetletju močno razcveteli. Aktivno preživljanje prostega časa postaja že družbena norma, enako kot primerjava pripravljenosti med (medmrežnimi) prijatelji. Kot sem nakazal že na začetku, poleg pozitivnih učinkov takšni pristopi skrivajo tudi mnoge pasti za zdravje.

V poplavi informacij o primerni opremi, zdravi prehrani in prehranskih dopolnilih ter najboljših trenažnih programih je težko ločiti prave strokovnjake od trgovcev. Trgovcev, pri katerih sta vaše zadovoljstvo in hiter napredek močno odvisna od vaših finančnih zmožnosti, pogosto vezanih na njihov prodajni izdelek.

In naša pretirana tekmovalnost, ko je treba ves čas zmagovati ali vsaj napredovati, kaže tovrstne trgovce v precej privlačnejši luči kot resnične strokovnjake.

Po mojem mnenju bi v postavljanje celostnega sistema strokovne in kakovostne športne vadbe za vse in vsakogar moralo biti vključenih več ministrstev. Pod taktirko športne in zdravstvene stroke bi bilo, z nekaj napora in predvsem iskrene želje po sistemskih rešitvah, mogoče zelo hitro zaznati pozitivne učinke na splošno zdravje ljudi kot prihranke v zdravstveni blagajni. Nisem prepričan, da si to želijo tisti, ki se iz te blagajne napajajo, zato tudi ne vidim skorajšnjih sprememb na tem področju.

Prav zato so še toliko pomembnejši mediji, kakršen je bil tudi Polet, ki namenjajo svoj prostor kredibilnim ter izkušenim posameznikom in strokovnjakom s področja športa, rekreacije, medicine ... Strokovnjakom, katerih nasveti temeljijo na znanstvenih, in ne le marketinških dognanjih. Tu je (bil) prostor za informacije, ki omogočajo tudi ljubiteljskim športnikom različnih športov, različnih starosti z različnimi ambicijami zdravo in razumno ukvarjanje s športom.

Poletovci, hvala vam.

***

Iztok Čop, olimpijski in svetovni prvak