Problematiko UKC v Ljubljani naj bi reševali celostno

V nedavnem prispevku Z energetsko sanacijo UKC se zapleta (Delo, 28. junija, naslovnica) smo se lahko seznanili z amaterskimi pripravami gradbenih strokovnjakov na energetsko sanacijo naše največje zdravstvene organizacije.

Nisem gradbenik in ne poznam vseh strokovnih in finančnih pravil načrtovanja, organiziranja, izvedbe in financiranja dejavnosti v gradbeništvu. Približno pa vem, da se v pohlepni neoliberalni ekonomiki sodobnega kapitalizma o teh rečeh rada »na horuk« pogovorita naročnik in izvajalec in na koncu tudi o »pravični« porazdelitvi javnega denarja v zadovoljstvo obeh.

Pravi razlog, da se oglašam v tem primeru, pa je razmišljanje o morebitnih spremembah sedanje ponesrečene organiziranosti in delovanja ljubljanskega UKC in iskanje ustreznih rešitev za prihodnost. O tem sem v preteklosti že pisal. Morda je zdaj pravi čas za rešitev omenjenega problema, saj je država do leta 2031 namenila dve milijardi evrov za naložbe v slovensko zdravstvo.

Ljubljanski Univerzitetni klinični center (UKC) deluje že dobrega pol stoletja. V njem pa sta združeni dve ravni zdravstvene dejavnosti, ki ne sodita skupaj. Gre za sekundarno raven (specialistične dejavnosti v regijskih bolnišnicah in zunaj njih) in terciarno raven (v klinikah in inštitutih, ki se ukvarjajo z najzahtevnejšimi medicinskimi obravnavami, pedagoško dejavnostjo prihodnjih zdravnikov/zdravnic ter z znanstvenoraziskovalno dejavnostjo). Menim, da se morata ti dve dejavnosti končno strokovno in tudi fizično ločiti. Le tako bomo dobili pravo kliniko za pol Slovenije in pravo regijsko bolnišnico za Ljubljano in širšo okolico, ki se bosta lahko ustrezno prilagajali razvoju specifičnih medicinskih tehnologij ter njihovi pravočasni in uspešni uporabi pri obvladovanju hitro rastočih zdravstvenih potreb v slovenski družbi.