Bomo le dobili novo zdravstveno reformo?

Kar nekaj vlad v preteklosti si je polomilo zobe v prizadevanjih za prepotrebne spremembe v zdravstvu. Le upamo lahko, da bo nova vlada pokazala več politične modrosti in poguma pri upravljanju države in skrbi za njeno prihodnost. Tudi v zdravstvu. V prispevku navajam ključne usmeritve preoblikovanja zdravstva iz pripravljenega modela reforme zdravstva, ki naj bi ustrezala sedanjosti in bližnji prihodnosti. Pojdimo po vrsti.
 

Pravice in odgovornosti

Skrb in odgovornost za zdravje posameznika in skupnosti. – Pravica do zdravja spada med univerzalne človekove pravice. Zdravje pa je pretežno odvisno od nas samih, kar pomeni, da imamo tudi dolžnosti do zdravja. Država mora poskrbeti za zdravo naravno in družbeno okolje, v katerem se lahko zavestno odločamo za zdravo življenje. Boljše zdravje posameznikov pomeni tudi boljše zdravje skupnosti. Zdravi ljudje ne bodo po nepotrebnem obiskovali zdravnikov, ki se bodo zaradi tega lahko bolj posvetili zdravstveni obravnavi resnično bolnih. Bolnike, ki imajo poškodovano zdravje zaradi zavestne izbire nezdravega življenja, naj bi ustrezno sankcionirali.

Kritični pregled vsebine in obsega pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. – Življenjska doba prebivalstva v ekonomsko in socialno razvitem svetu se hitro podaljšuje. Hitro se povečujejo tudi javni izdatki za »zdravo in bolno starost«. Vse večji so finančni pritiski na javne sisteme socialne varnosti (ekonomske, zdravstvene, socialne). Države zato razmišljajo tudi o razumni (»pravični«) porazdelitvi nekaterih zdravstvenih in z njimi povezanih ekonomskih tveganj med državo in bolniki. Pregled se opravi po vsebinskih sklopih pravic. Resna zdravstvena in visoka gospodarska tveganja bi ohranila državo, manjša tveganja pa bi postopno prenesli na bolnike. Slovenci nismo več revna družba.
 

Obvezni prispevki in doplačila

Opredelitev mreže javne zdravstvene službe. – Natančna opredelitev človeških in materialnih zmogljivosti v mreži na vseh treh ravneh zdravstvene dejavnosti je pogoj za optimalno fizično dostopnost do nje ter enakopravno dostopnost vseh bolnikov do ustrezne zdravstvene obravnave na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja. Je pa tudi pogoj za določanje vrednosti agregatne ponudbe javnih zdravstvenih programov, ki javnemu plačniku (»kupcu«) programov omogoča pripraviti enako vrednost agregatnega povpraševanja po njih v vsakokratnem poslovnem obdobju. Trenutno je opazna večja deficitarnost in finančna podcenjenost v osnovnem zdravstvu (primarna raven zdravstvene dejavnosti), čeprav je ta »temelj zdravstva, saj morajo biti zdravstveni sistemi usmerjeni v osnovno zdravstveno dejavnost« (Ljubljanska listina, 1996). Kmalu se bo treba lotiti tudi združevanja ali specializacije izvajalcev v mreži (uspešen in neuspešen primer že imamo). Zelo hitro se množijo nove, domnevno učinkovitejše in uspešnejše, zanesljivo pa dražje medicinske tehnologije. Vsi ne bodo mogli delati vsega, za javnega plačnika bo predrago. Številni odlični specializirani izvajalci pa se bodo lahko uspešno vključili v mednarodno delitev dela, saj je rešljiv tudi »beg zdravniških možganov«. Mrežo na vseh ravneh naj določa ministrstvo za zdravje.

Zadostna razpoložljivost finančnih virov. – Stabilno javno financiranje je med največjimi problemi vseh javnih zdravstvenih sistemov. Pokrivanje izgub v zdravstvu gre vedno na račun drugih področij javnega sektorja, ki bi morda tudi potrebovala več denarja. Temu se moramo izogibati. Dopustna javnofinančna poraba obveznega zdravstvenega zavarovanja v konkretni državi je odvisna od odločitve nosilcev oblasti o tem, kakšno raven zdravstvene varnosti si lahko privoščijo državljani (zavarovane osebe) na javni račun glede na moč narodnega gospodarstva. Določena dopustna poraba je osnova za izračun realnih (»pravih«) cen skupnih dobrin iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih izvajalci v mreži »prodajajo« javnemu plačniku. Kot varovalki pred poslovno izgubo v poslovnem obdobju omenimo še dve stvari. Prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje morajo biti brezpogojno plačani (zavezanec za plačilo ali subsidiarni plačnik), kar je tudi pogoj za status zavarovane osebe. Bolniki pa naj pri konkretni zdravstveni obravnavi neposredno doplačujejo k stroškom obravnave (participacija), kar naj jih odvrača od nepotrebnega koriščenja (zlorabe) skupnih zdravstvenih dobrin. Kljub varčni porabi denarja v zdravstvu se bo v prihodnosti javna poraba povečala, po predvidevanjih od štiri do pet odstotkov na leto.
 

Nujna usposobljenost menedžerjev

Sposoben in odgovoren javni zdravstveni menedžment. – Skrb za kakovostnejše upravljanje in vodenje v zdravstvu je že ves čas zanemarjena. Ta je tudi med vzroki za predolge čakalne vrste. Organizacijski sistemi, kapitalsko ali delovno intenzivni, so sistemi ciljev, ki pa so v zasebnih in javnih sektorjih zelo različni (dobiček, blaginja skupnosti). Voditelji morajo dosegati cilje, sicer se v delovanju sistema pojavi nered (kaos) ali sistem celo razpade (entropija sistema). Zdravstvo je delovno intenzivni sistem visokousposobljenih zdravstvenih delavcev. Ustrezno morajo biti usposobljeni tudi menedžerji, ki ga vodijo. Njihovi najpomembnejši cilji so optimizacija strokovnih in poslovnih procesov pri opravljanju javnih zdravstvenih programov in drugih javnih nalog ter gospodarna poraba omejenih javnih finančnih virov. To pomeni poslovanje brez izgub v vsakokratnem poslovnem obdobju.

Na koncu naj poudarim, da bomo dosegli želene spremembe v zdravstvu le v tvornem in iskrenem sodelovanju politike, medicinske stroke, gospodarstva in civilne družbe.

Marjan Česen, dr. dent. med., iur., zdravstveni ekonomist

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.