Osnovna zdravstvena dejavnost ima prioriteto

Nedavno je minister za zdravje »prosil vodstva zdravstvenih zavodov in župane, naj skušajo svoje delo organizirati tako, da bodo ljudje lahko poklicali zdravnike«. Kasneje pa je županom dokaj indiferentno še dejal, da so težave na primarni ravni zdravstvene dejavnosti, saj zdravnikov ni dovolj, ker jih delo na tej ravni ne zanima. (Mimogrede – morda bi kazalo ob vpisu na medicinsko fakulteto pridobiti od bodočega zdravnika tudi nekaj podatkov o njegovi socialnosti in empatiji; menim, da so samo točke iz srednješolske uspešnosti premalo.)

Te naloge župani in direktorji javnih zdravstvenih organizacij sami ne morejo opraviti. Država je sicer »podarila« občinam skrb in odgovornost za uspešno delovanje javne zdravstvene službe na primarni ravni, vendar je »pozabila« na ustrezno porazdelitev javnega denarja na lokalnih ravneh, saj so ga te pri nas deležne le slabo polovico povprečja v državah OECD. V osnovnem zdravstvu primanjkuje več sto zdravnikov in še več medicinskih sester. Med 212 občinami je kar precej takšnih, ki si ne morejo privoščiti niti svojega družinskega zdravnika.

Ali ni takšno stanje lahko tudi posledica dolgoročnega procesa siromašenja podeželja? Zato bi bilo prav, da bi država prevzela odgovornost za mrežo javne zdravstvene službe tudi na primarni ravni (osnovna zdravstvena dejavnost in lekarniška dejavnost). Namen mojega prispevka ni pogrevanje znane problematike osnovnega zdravstva, pač pa proces iskanja, odločanja in udejanjanja potrebnih dolgoročnih sprememb javnega zdravstva v Sloveniji.

Predlagam, da začnemo razmišljati o prihodnosti zdravstva na področju osnovne zdravstvene dejavnosti, in to iz dveh razlogov. Prvič – osnovno zdravstvo je nesporno »temelj zdravstva« (Ljubljanska listina, 1996) in terja prioritetno obravnavo. In drugič – zelo jasno se moramo odločiti, ali bomo ohranili nepridobitno javno zdravstvo (cilj je blaginja skupnosti) ali pa bo zdravstvena politika nasedla ideji o zdravstvu kot »gospodarski dejavnosti na osnovi liberalizma in konkurenčnega trga zdravstvenih storitev« oziroma privatizaciji zdravstvenega sistema (cilj je dobiček).

Že kar nekaj časa opazujemo, kako se postopoma širi (ilegalna) mreža zasebnega zdravstva. V zvezi z obetajočo dolgoročno zdravstveno reformo si moramo vsi iskreno prizadevati za mrežo javne zdravstvene službe, ki bo omogočala optimalno fizično dostopnost do zdravnika ter vsem bolnikom zagotavljala nediskriminatorno dostopnost do ustrezne zdravstvene obravnave. Spreminjanja zdravstvene zakonodaje pa se lotimo šele, ko bomo dosegli zanesljivo in jasno družbeno soglasje o dolgoročnih spremembah organiziranosti in delovanju zdravstva. Prepričan sem, da nosilci zdravstvene politike poznajo tehnologijo spreminjanja javnih sistemov socialne varnosti. Za področje zdravstva je na voljo tudi model.

Vendar pa bi opravili naloge bolj skladno z željami in potrebami ljudi, če bi se država odločila za ponovno oblikovanje smiselnega števila primerno velikih pokrajin ter decentralizacijo upravljanja države. Tedaj bi lahko tudi na drugih gospodarskih in negospodarskih področjih računali na razmišljanje in ustvarjalno sodelovanje vseh ljudi pri oblikovanju prihodnosti države in ne samo na področju zdravstva.