Neomejen dostop | že od 9,99€
»Moram vam čisto iskreno povedati, da sem bila na koncu malce razočarana. Ker govoriti o tem, da je treba storiti nekaj, da bo mir, je zelo lahko. Ko sem jih spraševala o tem, kaj konkretno mislijo, seveda konkretnih predlogov ni bilo ravno veliko, razen tega da bi Izraelu morali dati dodatne sankcije.« Tako je predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar odgovorila na vprašanje novinarke Tanje Gobec, kaj je odgovorila nam, mirovnikom, ko nas je sprejela minuli petek in smo ji predali peticijo s pozivi k odločnejšemu zavzemanju Slovenije za mir v Ukrajini in Palestini. Intervju z državno poglavarko je TV Slovenija predvajala v ponedeljek, 15. januarja.
Ko sem to slišal, sem predsednici takoj pisal, se ji še enkrat zahvalil za čas, ki si ga je s svojimi sodelavkami in sodelavci vzela za nas (vodil sem namreč delegacijo), in ugotovil, da peticije ni prebrala dovolj pozorno, enako nas tudi ni poslušala. Sicer bi videla in slišala, da so bili naši pozivi, naši predlogi, kaj storiti z omenjenima vojnama, še kako konkretni:
1. Pot v Moskvo, k Putinu, tako kot je to naredil Orbán, in povezovanje še s kom v EU, ki misli podobno, da so za končanje vojne nujni pogovori in ne oboroževanje Ukrajine – na primer predsednik slovaške vlade Robert Fico in morda kmalu tudi hrvaški predsednik Zoran Milanović.
2. Nasprotovanje včlanitvi Ukrajine v Nato in nadaljnji širitvi zavezništva.
3. V zvezi z genocidom nad Palestinci konkretne sankcije proti Izraelu vsaj take kot proti Rusiji in še posebej poziv ZDA, Nemčiji, Češki in drugim zahodnim zaveznicam, ki to počno, naj prenehajo oboroževati Izrael.
Predsednico smo v zvezi s tem spomnili na nedavna priporočila posebnega predstavnika EU za človekove pravice Olofa Skooga zunanjim ministrom Unije, naj članice povezave ustavijo prodajo orožja in do nadaljnjega prekinejo politični dialog z Izraelom, česar pa ministri niso storili in so s tem priznali sodelovanje EU v genocidu.
Večkrat sem predsednico osebno pozval k izkazovanju več poguma pri teh odločitvah, pri čemer je ponavljala, da pri teh rečeh ne gre solirati, da enotnosti v zvezi s Palestino in Izraelom v EU žal ni, pa sem jo spomnil, da smo vendarle naredili korak zunaj dogovorov, privolitev in usklajevanj v Bruslju ali z Washingtonom – ob priznanju Palestine skupaj z manjšo skupino evropskih držav (Španijo, Irsko in Norveško). »Storimo to še enkrat! Povejmo zaveznicam, ki še naprej pošiljajo orožje Netanjahujevemu režimu, da prispevajo k nadaljevanju masakra, da pristajajo na vlogo sostorilstva!«
No, od tega obiska pri predsednici republike tudi sami mirovniki nismo pričakovali veliko, a zdelo se nam je pomembno, da bi nas slišala, tako kot nas je – priznam, da z večjim sočustvovanjem – slišala predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, in da bi zapolnili tisti manko v naši komunikaciji z državnim vrhom, ki nam ga je vsilila neodzivnost predsednika vlade Roberta Goloba. Po štirih neuspešnih prošnjah za sprejetje smo se mu sedaj odpovedali.
Kako dalje? Počakajmo na inavguracijo Donalda Trumpa. Zanimivo, da se še nihče od vplivnejših zagovornikov članstva Ukrajine v Natu (Rutte, Von der Leyen, Kallas …) ni odzval na napovedani Trumpov veto k temu koraku, za katerega evropski odločevalci že od začetka ruske agresije dalje trošijo milijarde evrov, da bi Ukrajini obvarovali pravico do njega. Generalni sekretar Nata Mark Rutte, ki kot da Trumpa ni slišal, je na ponedeljkovem srečanju z obrambnimi ministri EU v Bruslju »izstrelil« le napoved o nujnem povečanju obrambnih izdatkov članic z 2 na 3,5 ali več odstotkov BDP – Trump jih zahteva kar 5, sicer grozi z odhodom ZDA iz zavezništva. Upam, da bo naša javnost končno spoznala, da nam ni mesta v tej druščini in da je čas, da od nje odidemo v nevtralni oziroma neuvrščeni status.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji