(GOSTUJOČE PERO) Zapleti in paradoksi mirovništva

Zadnje čase se (tudi v Sloveniji) veliko govori o miru, o njegovem vzdrževanju, o miroljubnosti in miroljubnem sožitju med narodi in državami. Lahko bi rekli, da ne mine dan brez opozoril – člankov, protestov, demonstracij – glede nujnosti miru na svetu. Ob tem nastajajo mirovniške skupine, gibanja, društva in druge organizacije, ki razlagajo, propagirajo in predpisujejo mirovno politiko.

Seveda se ta prizadevanja sklicujejo na ustanovno listino OZN, ki govori o utrjevanju in vzdrževanju miru oz. o »mirnem reševanju mednarodnih sporov«. V ozadju mirovniških prizadevanj sta dve vojni (ukrajinska in bližnjevzhodna) in dva paradoksa. Mirovniški pritisk – vse bolj pa tudi pritisk zaveznikov Nemčije in ZDA – velja napadenima državama, Ukrajini in Izraelu. Še dva druga paradoksa sta: predsednikoma Rusije in Izraela bi moralo soditi Mednarodno kazensko sodišče, ICC, njegove članice pa bi ju morale aretirati, komaj bi stopila na ozemlje katere od njih.

Mirovništvo vsebuje še druge zaplete in paradokse. Britanci in Američani so v začetku druge svetovne vojne podlegli
t. i. pomiritvi Zahoda s Hitlerjem; Sovjetska zveza, komunistične države in Gibanje neuvrščenih pa so – nekateri prej, nekateri pozneje – oblikovali koncept t. i. aktivnega miroljubnega sožitja, ki je predpostavljal (spo)razumevanje med državami z različnimi družbenimi sistemi. Takole je napisal Edvard Kardelj leta 1956:

»… v obstoječih svetovnih razmerah postaja za državo (nation) vse težje, če ne celo nemogoče živeti v miru, če to ni svetovni mir, ali pa voditi egoistično in ozko nacionalistično politiko, ki bi bila ločena od splošnih naporov za preprečevanje napadov in od širokega mednarodnega sodelovanja ne glede na blokovske meje. Jugoslavija ne more in ne želi voditi takšne politike. (…) na teh predpostavkah utemeljuje Jugoslavija svoj koncept miroljubnega in aktivnega sožitja med državami (nations) z različnimi družbenimi sistemi.« (Edvard Kardelj, Evolution in Yugoslavia, Foreign Affairs, 1956)

V luči teh splošnih podatkov je zanimivo oceniti vedenje slovenskih politikov (Protiimperialistične fronte, PIF) aprila 1941, torej v času nacistično-komunističnega pakta Ribbentrop-Molotov, in v aktualnih razmerah, ko je samostojna Slovenija članica EU in Nata. Seveda ni povsem jasno, kako so si člani PIF leta 1941 predstavljali obračun sovjetsko-nemškega zavezništva z zahodnim imperializmom; še manj jasno pa je, kako si naši mirovniki (iz držav Nata in EU) predstavljajo koncesije, ki bi jih bilo mogoče ponuditi Rusiji. Pri tem si je mogoče predstavljati tri rešitve:

• da Zahod (Nato in EU) doseže zmago Ukrajine in umik Rusije,

• da se Zahod iz te vojne postopoma umakne (kot so se ZDA umikale iz Vietnama) in

• da se na pogajanjih med Zahodom in Rusijo doseže kompromis (ki bi Ukrajino prikrajšal za Krim in del ozemlja na vzhodu).

Na tej točki bi bilo smiselno v razpravo uvesti nekatere poudarke iz knjige Borisa Johnsona o Winstonu Churchillu (The Churchill Factor: How One Man Made History, 2015). V uvodu piše o razpoloženju Britancev glede Hitlerjeve ponudbe o nemško-britanskem sporazumevanju na začetku druge svetovne vojne. Ko je postal predsednik vlade, se je Churchill predvsem usmeril k spreobračanju javnega mnenja, ki je bilo večinoma naklonjeno izolacionistični propagandi in iluziji, da bi kraljestvo lahko ostalo zunaj vojne. Johnson takole označi svojega predhodnika:

»… Churchill je vedel eno samo veliko stvar … Imel je velik in skoraj brezobziren pogum, da je razumel strahoto nadaljevanja vojne, vendar bi bila vdaja še slabša. Imel je prav.«

Če bi Churchill popustil izolacionistični politiki in ne bi zavrnil Hitlerjeve ponudbe, bi se zgodovina – namesto da bi se nam smehljala, kot je nekoč slovensko osamosvojitev ocenil Lojze Peterle – razjokala. Nastal bi »alternativni svet«: »… tudi ko Hitlerju ne bi uspelo v Rusiji – celo če bi Stalin odbil njegov napad …« In še: »Nastala bi delitev Evrope na dve obliki totalitarizma: na eni strani svet, ki bi ga ustrahovala KGB ali Stasi; na drugi strani podložniki Gestapa – vsepovsod prebivalstvo, ki bi živelo v strahu pred trkanjem na vrata sredi noči, poljubnimi aretacijami, taborišči in brez možnosti ugovora.«

V blodnjaku vprašanj, ki so se zastavljala na začetku druge svetovne vojne in ki se ponavljajo ob koncu konca hladne vojne, se pojavljajo tudi nekatera slovenska vprašanja. Kot že večkrat v zgodovini so povezana z Nemci in Rusi. Pomembne odgovore na ta vprašanja najdemo pri Britancih in Američanih, seveda pri Churchillu in Rooseveltu, pozneje pri predsednikih, kot so bili Ronald Reagan, Bill Clinton, George H. W. Bush in njegov sin.

Johnsonova knjiga in navajanje iz nje sta povezana z aktualnim dogajanjem v Ukrajini in z mirovniškimi pobudami, ki skoraj enako kot Putinu ugajajo slovenskim levičarskim mirovnikom. Predvsem pa se takšno ugajanje stika z znamenitim Chamberlainovim appeasementom, ki je za rešilni preobrat zahteval osebnost, kot je bil Churchill. Mirovniška filozofija je leta 1938 smrtno ranila Češkoslovaško, naslednje leto Poljsko, nato Avstrijo, Francijo in večino Evrope. Vojni se je hotela izogniti tudi stara Jugoslavija, na svoj način pa tudi slovenska Protiimperialistična fronta, ki je, upoštevaje sporazum med Stalinom in Hitlerjem, videla sovražnike v Londonu in v Parizu. Izolacionizmu in mirovniškim iluzijam so se predajali slovenski (pa tudi tuji) levičarji leta 1991, ponovno pa so se prebudili po letu 2008. Njihov glavni cilj leta 2022 – če že ni šlo za lisjaštvo – je bil oslabiti zavezništvo zahodnih demokracij, zagotoviti vrnitev in trajno prevlado levice v Sloveniji.

V Barceloni, kjer sem katalonskemu občinstvu govoril, kako narod postane narodna država, sem dobil vprašanje, ali je bila nemška podpora slovenski osamosvojitvi povezana z gospodarskimi interesi: »Hitro nemško priznanje deklaracije o neodvisnosti je v primerjavi z drugimi članicami Evropske skupnosti in ZDA igralo bistveno vlogo … Koliko je bilo nemško stališče utemeljeno z gospodarskim interesom?«

Pripravil sem odgovor, da je bila Nemčija med vsemi članicami ES najbolje obveščena o dogajanju v Varšavskem paktu in v Sovjetski zvezi in je torej lahko predvidevala, kaj se bo zgodilo. Sprva sta Kohl in Genscher podpirala koncept Gorbačova o Skupnosti neodvisnih držav in upala, da bi bila podobna rešitev primerna tudi za Jugoslavijo, vendar sta takšno upanje kmalu opustila. Kohl je ameriškemu predsedniku razlagal, da v Nemčiji živi veliko Hrvatov, ki pričakujejo nemško podporo hrvaški (in slovenski) neodvisnosti. Seveda so imeli nemško-hrvaški in nemško-slovenski odnosi svojo zgodovino. Na proslavi ob deseti obletnici slovenske osamosvojitve se je tedanji nemški kancler Schröder Slovencem opravičil zaradi zločinov med drugo svetovno vojno.

Dan po berlinskem sestanku zunanjih ministrov KVSE (19. in 20. junija 1991) je ameriški zunanji minister James Baker obiskal Beograd in svojim sogovornikom, med katerimi sta bila tudi predsednik Milan Kučan in pisec teh vrstic, sporočil, da ministri KVSE »podpirajo demokratični razvoj, enotnost in ozemeljsko celovitost Jugoslavije«, »nadaljevanje dialoga vseh strani« in »rešitev obstoječih ustavnih sporov s pogajanji in brez uporabe sile«. Ob dvajseti obletnici mednarodnega priznanja je isti James Baker v pogovoru za TV Slovenija povedal, da so (pred dvajsetimi leti) enotnost Jugoslavije podpirali tisti, ki so to državo ustanovili po prvi svetovni vojni. Mislil je seveda versajsko konferenco in ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona. Nato je dodal:

»Mnoge države pa so se na skrivaj pogovarjale z nekaterimi republikami … Velika Britanija in Francija sta podpirali Srbijo, Nemčija in Italija sta podpirali Slovenijo in Hrvaško. Avstrija ju je spodbujala, naj razglasita neodvisnost. Nam tega nihče ni povedal.«

Ob koncu hladne vojne (oz. na berlinskem zasedanju KVSE junija 1991) so se v jugoslovanski zgodbi pojavili isti igralci (Američani, Angleži, Avstrijci, Francozi, Italijani, Hrvati, Nemci, Rusi, Slovenci in Srbi), kot so se pojavljali v prvi in drugi svetovni vojni oz. pri pogajanjih v Versaillesu (1919) in na pariški konferenci leta 1946. Njihove vloge so se deloma spreminjale, deloma pa so se tudi ponavljale. Ob vsem tem se postavlja še neko drugo, nemara važnejše vprašanje, ki se je pojavljalo v polemikah in prepirih okrog jugoslovanske krize (1986–1995). Predvsem Srbi so očitali, da gre pri razkroju Jugoslavije za nemški scenarij oz. za ustanavljanje »četrtega rajha«. Pozneje so se strahovi glede vračanja starih ambicij oz. glede grozeče nadvlade Nemčije pojavili v Italiji, na Poljskem in še kje. Znano je, da sta Velika Britanija in Francija z nezaupanjem gledali na ponovno združevanje Nemčij leta 1990.

V polemikah okrog Nemčije se pogosto pojavljajo (pris)podobe iz nacističnega obdobja in druge svetovne vojne. Pri napadu na Grčijo in Jugoslavijo, tj. pri operaciji Kaznovanje (zaradi državnega udara srbskih častnikov in britanskih obveščevalcev), naj ne bi šlo za Hitlerjevo sovraštvo do lokalnega prebivalstva ali za širitev »življenjskega prostora« (Lebensraum). Hitlerjevi načrti glede ozemeljskih pridobitev naj bi bili pravzaprav skromni. Brendan Simms trdi, da so Nemci želeli »priključiti nekatere bivše habsburške dele Slovenije, ki mejijo na Koroško in Štajersko«. Hitler naj bi z napadom na Grčijo in Jugoslavijo želel podpreti Italijo, izključiti Britance z Balkana in si zavarovati bok za napad na Sovjetsko zvezo. (Mimogrede: uradni razlagalci pomena jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja poudarjajo, da so partizani upočasnili oz. zavirali nemški prodor proti vzhodu, s čimer so naredili uslugo Rusom.)

Michael Martens v knjigi o nobelovcu in jugoslovanskem veleposlaniku v Berlinu Ivu Andriću povzema govor Adolfa Hitlerja, ki se (po radiu) zgraža nad beograjskim državnim udarom in napoveduje maščevanje zaradi propadlega jugoslovansko-nemškega sporazuma o »trojnem paktu«: »Te dogodke so inscenirale iste kreature, ki so že leta 1914 s sarajevskim atentatom pahnile svet v neizmerno nesrečo … Nemški narod ne sovraži srbskega naroda. Nemški narod predvsem ne vidi nobenega razloga za boj proti Hrvatom ali Slovencem. Od teh narodov noče nič. Vendar pa bo nemški narod zdaj obračunal s tisto srbsko zločinsko kliko v Beogradu, ki misli, da lahko že drugič prepusti Balkan britanskemu atentatu na evropski mir.«

Martens v poglavju o državnem udaru opisuje Andrićevo upanje: »Jugoslavija je sklenila na videz donosen pakt s hudičem: zvezo s Hitlerjem v zameno za obljubo, da ji bo prizaneseno. Čeprav čuti Andrić odpor do nacionalsocializma, lahko vsaj upa, da bo ostala Jugoslavija poleg Švice in Švedske edina država v nemški soseščini, ki z rajhom ni v vojni in ki je Nemčija ni zasedla ali si jo podredila kot vazalno državo. To lahko leta 1941 v Evropi vsekakor velja za uspeh. Prebivalstvu Jugoslavije prinaša obet kolikor toliko mirnega življenja sredi goreče celine.«

Andrić je skratka upal, da bo Jugoslavija s pristopom k trojnemu paktu ostala zunaj vojne in postala tako rekoč nevtralna država kot Švedska in Švica. »Skupina srbskih oficirjev« je v noči s 26. na 27. marec (po navdihu iz Londona) izvedla udar proti knezu Pavlu in pripeljala Jugoslavijo v vojno, ki jo je takrat zoper Hitlerja vodila Velika Britanija. Beograjski puč je imel daljnosežne posledice: vlada kralja Petra in generala Simovića (tudi Draže Mihailovića, Mihe Kreka in Franca Snoja) se je naselila v Londonu in se januarja 1942 vpisala na seznam 26 zavezniških držav.

Iluzij o nevtralnosti Jugoslavije je bilo konec. Jugoslavija, katere prestolnica je bila v Londonu, se je uvrstila med zaveznice protihitlerjevske koalicije. Kompromisna vlada Tito-Šubašić je za nekaj mesecev prižgala upanje na nevtralnost, vendar je kmalu prevladala Titova varianta stalinizma, ki je tudi v Jugoslaviji uvedel zakon omejene suverenosti članic socialistične skupnosti. Je pa Tito po konferenci azijskih in afriških držav v Bandungu, po obisku Hruščova leta 1955, na valu osvobajanja kolonij in deklaraciji OZN o koncu kolonializma (1960), na zborovanju v Beogradu leta 1961 včlanil Jugoslavijo v Gibanje neuvrščenih, ki ga je bilo (kljub občasnim in posameznim iluzijam) prepovedano razlagati kot obliko nevtralnosti. To gibanje je predstavljalo pogosto zelo radikalen del ali vsaj zaledje socialističnega tabora.

Ko razpravljamo o različnih poskusih in izumih tega tabora, moramo omeniti tudi depešo s ponudbo o združitvi Zahodne in Vzhodne Nemčije, ki jo je Stalin poslal zahodnim zaveznicam marca 1952, dva meseca pred sporazumom Beneluksa, Francije, Italije in Zahodne Nemčije o Evropski obrambni skupnosti oz. tri leta pred vstopom Zahodne Nemčije v Nato. Ponudba je bila na videz ugodna in demokratična, navsezadnje pa se je izkazalo, da bi se združena Nemčija morala odpovedati zahodnim obrambnim povezavam in postati nevtralna, podobno kot je bilo to urejeno v Avstrijski državni pogodbi iz leta 1955. Zanimivost tega dogajanja oz. izmenjave diplomatskih not je v tem, da so nekateri zahodnonemški socialni demokrati pozdravljali, Adenauer pa je takšno rešitev odklanjal.

Slovenija se je že v začetku odločila za Evropsko unijo in Nato, tupatam pa so se vendar oglašali glasovi neuvrščenega domotožja. Ko se ji leta 1997 oz. 1999 kljub ameriški podpori ni uspelo priključiti trem srednjeevropskim državam, Češki, Madžarski in Poljski, je del slovenske politike oz. diplomacije dobil krila in poiskal nadomestno (neuvrščeno) rešitev. Pojavila se je lažna dilema: ali bomo v EU ali v Natu; nakar je stalni predstavnik pri OZN Danilo Türk Slovenijo priključil skupini protijedrskih in protinatovskih držav New Agenda Coalition. Slovenija je po zaslugi Janeza Drnovška hitro izstopila iz te družbe, vendar jo je različnih blodenj o alternativah rešil šele referendum leta 2003.

Protinatovstvo in protiamerikanizem sta v Sloveniji dobila ponoven zalet – kakšen paradoks! – ob ruskem napadu na Ukrajino. V nemajhnem zboru slovenske levičarske politike so se pojavile deklaracije o deljeni, če ne celo ukrajinski krivdi za izbruh vojne, brutalno rusko ravnanje pa so začeli razlagati kot upravičeno reakcijo na ameriško oz. natovsko politiko. Slovenske rusofile sta še posebej razvnela vstopa Finske in Švedske v Nato, češ da je zdaj Rusija obkoljena s sovražniki.

Če se še enkrat ozremo k jugoslovanskim zgodbam iz 20. stoletja in pomislimo na obljube in grožnje, kot so bile Hitlerjeva varianta nevtralnosti, stalinistični koncept omejene suverenosti in Titova neuvrščenost, vidimo, da je dilema iz 19. stoletja, tj. vprašanje iz pisma Frana Levca Janku Kersniku leta 1869 (»Bomo Prusi ali Rusi?«) v različnih – bolj ali manj razločnih – oblikah preživela do današnjih dni.

***

Dr. Dimitrij Rupel je nekdanji zunanji minister.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.