Evropske zagate

Prav gotovo nimamo najboljših odgovorov na gospodarske zagate, ne doma in ne drugje po svetu. Vsakdo jih rešuje po svoje, v okviru lastnih možnosti in sposobnosti. Vendar so med posameznimi državami razlike, in to velikanske.

Energenti so najpomembnejši dejavnik, ki ga uporabljajo (zlorabljajo) države za obvladovanje svetovnih gospodarskih in političnih tokov – in to so postali na podlagi tehnološkega razvoja (z začetkom pri premogu) za delovne procese, tudi prometa. Premogu sta se pridružila še nafta in plin. Vse to je postalo podlaga za zagotavljanje boljšega življenja, pa tudi področje finančnih mahinacij, gospodarskih uspehov in še mnogo kaj.

Tudi zadnji dogodki kažejo, kako se zlorabljajo energenti za doseganje vojaških uspehov. Ukrajina je na začetku leta zaprla pretok ruskega plina skozi svoje ozemlje. Predsednik Ukrajine je veselo napovedal, kako bo to prizadelo Moskvo. To je seveda največji nesmisel za vstop v novo leto. Posledice so popolnoma drugačne. Moskve ne bo to prav nič prizadelo, prodala ga bo drugim kupcem. Neposredne koristi bodo imele ZDA, postale bodo konkurenčnejše. Višjo ceno utekočinjenega plina bo plačala Evropska unija in njena tržna konkurenčna zmožnost na svetovnem trgu bo še dodatno prizadeta, pa že do zdaj je izgubljala zaradi podobne, nespametne energetske politike. Torej, predsednik Ukrajine je z zaustavitvijo pretoka ruskega plina ustrelil v koleno EU, predvsem Slovaško in Madžarsko.

Evropska komisija se moti, da bo s sankcijami spravila Rusijo na mirovno pot po utopičnih željah Ukrajine. Ta je imela več priložnosti, da bi miroljubno uredila odnose z Rusijo, pa se je vedno zanesla na »trdne garancije« ZDA in EU, da ji bodo stale ob strani z vojaško in s finančno pomočjo (dokler bo potrebno). Ni izpolnila poštenih, ugodnih pogodb iz Kijeva in pozneje še vedno dobrega mirovnega dogovora iz Carigrada. Težke ukrajinske račune za vojne spopade z Rusijo poravnavata EU in ZDA in obe izgubljata velik del svojih razvojnih sposobnosti. EU daleč največ. Kitajski ta darila ustrezajo, kar se vidi tudi pri njeni politiki.

Rusija se je vrnila v svoje okope, ki niso bistveno drugačni kot v času hladne vojne. Sankcij se otepa na enake načine in še bolj inventivno kot nekoč. Varuje svoje vojaštvo pred velikimi izgubami, sistematično razbija ukrajinsko infrastrukturo in vsake toliko zaostri retoriko. Istočasno kupuje na azijskih trgih, kar rabi, plačuje pa z energenti, z zlatom in industrijskimi diamanti.

Evropski mirovniki čakajo na zaustavitev vojaških spopadov. Politične strukture EU se za to ne zmenijo, čeprav bi morale zaradi svojih dolgoročnih interesov prevzeti pobude, saj sta tako Ukrajina kot Rusija del evropskega kulturnega in zgodovinskega prostora. Tragikomično je, da vodstvo Evropske unije o mirovnem procesu niti ne govori, ampak ga skrbi proizvodnja granat. Temu je treba reči: Nora Evropa! Upravičeni so dvomi, kako bo ravnal novi predsednik ZDA po inavguraciji januarja. Ameriški vojaško-industrijski lobi je premočan, da bi se odrekel veliki oborožitveni proizvodnji, ki jo zagotavljata vojni v Palestini in Ukrajini.