Pomor medvedov je nasilno dejanje (2)

Ljudje si med seboj težko priznamo, kdo ima bolj prav, zato pa bi bilo odrešilno, da bi poleg svojih razumeli tudi argumente drugih. Tudi kar zadeva stalež medvedov in drugih prostoživečih živali.

Tako avtor pisma pod zgornjim naslovom (Delo, 26. aprila, stran 7) gospod Vlado Began iz Šmarja pri Jelšah, kjer medvedov najbrž ne vidijo prav pogosto, le težko razume nekoga, na primer s Kočevskega, kjer je medved (pre)pogost pojav in močno posega v življenje tamkajšnjih ljudi.

Res je, medved je čuteče bitje, vendar v Sloveniji po vseh merilih tudi del preštevilne populacije, ki ogroža normalno življenje ljudi na določenih območjih. Če ni zelo verjetno, da bo brskal po smetnjakih v Šmarju pri Jelšah, pa to pogosto počne po Dolenjski in še marsikod drugod po Sloveniji, pred nekaj leti celo v Ljubljani.

Kaj bi svetovali ljudem, ki v strahu pred srečanjem s kosmatinci ostajajo doma, si ne upajo obdelovati svoje zemlje, kaj šele da bi šli na sprehod ali počeli kaj drugega v naravi? Jim lahko zato, ker si pač ne želijo soočenja z medvedi in pričakujejo uravnavanje njihove populacije, očitamo, da so nečuteči? Le zakaj, mislite, si medvedov ne želijo drugod po Evropi? Naši »izvozi« teh živali v Španijo so se neslavno končali že po nekaj mesecih. Zakaj nas Nemci ne prosijo, da bi nekaj primerkov teh živali izvozili k njim? Italijani pa po medvedovem napadu na tekača razmišljajo, da bi tisto nevarno medvedko preselili kar k nam.

Če se človek želi izogniti nevarnostim, škodi in težavam, še ni neetičen. Velike zveri pač nimajo naravnih sovražnikov. Zaradi absolutne zaščite je pri nas njihov edini sovražnik lakota. In te je vedno več, saj naše okolje ne prenese tako velikega števila, drugih prostoživečih živali ni lahko ujeti, zato si lakoto tešijo z napadi na drobnico, povzročanjem škode na poljščinah in na koncu, če ni drugega, tudi z vsebino smetnjakov.

Nasvet, naj rejci bolje pazijo na svoje živali, namesto da nasprotujejo rapidnemu slabšanju razmer v svojem okolju, ni rešitev, ampak prej posmeh FOTO: Ljubo Vukelič

Nasprotniki omejevanja števila zveri pa vsega tega ne vidijo. Morda živijo daleč od dosega medvedov, neodvisni od pridelkov, s katerimi se mastijo, pa tudi občutka ogroženosti in oškodovanosti. Tistih »100.000« evrov škode, ki jih omenja gospod Began, je le vrh ledene gore – vsota, ki jo država izplača kot mizerne odškodnine, znano pa je, da tudi te preneha izplačevati, ko enkrat zmanjka denarja na proračunski postavki. Škode po zvereh so veliko večje, predstavljajo pa tudi strukturno grožnjo. Če živali ne bo mogoče pasti, se bodo pašniki zarasli. Tisti na Krasu, pa tudi tisti na planinah. Še hitreje bodo šli v nič stoletni napori naših prednikov, »avtorjev« kulturne krajine, s tem pa tudi prelepi prizori, s katerimi se postavljamo na turističnih letakih. Kaj bomo storili, če se čez nekaj let – ne veliko več kot toliko, saj lahko populacija eksponentno naraste – medvedi pojavijo tudi v Šmarju?

Nasvet, naj rejci bolje pazijo na svoje živali, namesto da nasprotujejo rapidnemu slabšanju razmer v svojem okolju, ni rešitev, ampak prej posmeh. Vsem bi koristilo, če bi spoznali, da človek za svoj obstoj mora obvladovati okolje, v katerem živi. Z naraščajočo lastno populacijo (in standardom) mora pospešeno krčiti kmetijsko zemljo, graditi ceste, naselja, zatirati škodljivce in igrati vlogo regulatorja v primerih, če se pokažejo neravnovesja. Po svoji presoji, pač. Res je, marsikdaj to počne tudi narobe, a to še ne pomeni, da je stvari bolje prepustiti stihiji. In to zdajšnje ravnanje s prostoživečimi živalmi je – stihija. Nihče ne uravnava populacij srnjadi, jelenjadi, divjih prašičev in zveri, preprosto misleč, da s tem koristi naravi. Pa ji ne. Smo prezrli, da tudi narava občuti prenaseljenost? To se kaže v vse hujših poškodbah gozdnih sestojev, pa tudi vdiranju prostoživečih živali v urbane prostore, kar je »moda« zadnjih desetletij. To kaže, da tudi one občutijo posledice gneče in so prisiljene iskati okolja »z večjim tveganjem«.

Žal, ker vsem tem živalim ne moremo ponuditi več prostora, tega namreč zasedamo mi, smo ali pa bomo zelo kmalu prisiljeni omejevati njihovo število. Čakanje, da razmere dosežejo skrajnosti, je tudi z vidika čutečih živali škodljivo, saj bodo s tem kronično prizadete vse, in ne samo posamezne.