Slovensko lovstvo je pred usodnimi odločitvami, kako naprej

Slovensko lovstvo je vedno znova na preizkušnji. Odgovornosti do narave in divjadi je vse več, spoštovanja in ugleda v javnosti pa vse manj. V naši organizaciji je več kot 20.000 članov z različnimi poklici in stopnjami izobrazbe, od osnovne šole do doktorjev znanosti. To nikoli ni bil, ni in ne bo problem, takšna mavrična sestava je lahko prej prednost kot slabost.

Seveda so naši člani zelo različno ozaveščeni v odnosu do narave, kar je povsem legitimno in razumljivo. Zaradi tega je zdaj po mojem globokem prepričanju nastopil čas, da se ozremo vase in da strateška vprašanja o našem trajnem obstoju, o vlogi in pomenu, pa tudi o organizacijski prenovi po demokratični poti zastavimo vodstvu naše krovne organizacije, torej Lovske zveze Slovenije (LZS). Bolje, da to storimo lovci sami kot namesto nas do lovstva vse bolj kritična javnost. Sploh ker je pred nami čas evidentiranja kandidatov za najodgovornejše funkcije, vključno z novim predsednikom LZS. Vprašati se je treba, kaj je storilo dobrega in slabega zdajšnje vodstvo, in hkrati tehtno premisliti, koga si želimo na čelu lovske organizacije v novem štiriletnem mandatu. Posebej zato, ker je LZS kljub mnogim padcem in javnim kritikam še vedno cenjena in spoštovana tako znotraj evropskega Združenja zvez za lov in varstvo divjadi (Face) kot Mednarodnega sveta za ohranitev divjadi in lov (Cic). Torej, dragi tovariši lovci (lovci smo bili in ostali tovariši, ker je lovsko tovarištvo nekaj plemenitega), dobro razmislimo, kdo naj nas zastopa v prihodnosti.

Skupni imenovalec vseh tovrstnih pobud iz različnih delov Slovenije je, da naj lovska organizacija brez dlake na jeziku in odgovorno sporoča javnosti, kakšno je njeno družbeno poslanstvo in vloga sodobnega lovstva danes. Že leta 1990 smo javno povedali, da je lovska organizacija nepolitična, nestrankarska in nevladna naravovarstvena organizacija civilne družbe. Zato so še kako aktualne vnovične pobude, da se lovstvo počasi (a dokončno) poslovi od zdajšnjega pristojnega ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo in preide pod ministrstvo za okolje (za naravne vire). Vse te pobude so bile izjemno dobro in strokovno argumentirane. Torej zgolj ponavljam to, kar kroži v lovski javnosti že vsaj dve desetletji in pol, če ne celo dlje. Menim, da je velika škoda, ker so te pobude zaradi različnih interesov, žal tudi političnih, obtičale nekje v predalih. Čas je, da na osnovi strokovnih spoznanj oblikujemo nove, sodobne, aktualne predloge – v skladu z zahtevami časa in modernimi pogledi na lovstvo danes. Saj ne hodimo po svetu zaprtih oči in poznamo tudi tuje rešitve. Dokler bodo lovske organizacije pod resorjem ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, bo politika vedno upoštevala predvsem interese kmetijstva in kmečkega lobija. Za kmeta je divjad škodljivec, ki mu odžira in krade pridelke. Še več: nisem mogel verjeti, da lahko kmet (da o politikantih – ne politikih, da ne bo narobe – ne govorimo) volkove in druge velike zveri proglasi za agresorje in okupatorje slovenskega kmeta. Razumi, kdor more!

V naši organizaciji je več kot 20.000 članov z različnimi poklici in stopnjami izobrazbe, od osnovne šole do doktorjev znanosti. FOTO: Dragica Jaksetič

V tem kontekstu sem skrbno prebral nedavni apel LD Dobrča slovenskim lovcem in vodstvu LZS. Med drugim so zapisali, da je »za stanje prekomerne številčnosti divjadi, pa ne le prašičev, kriv neposrečeni sistem gospodarjenja z divjadjo, kjer država in od nje pooblaščeni Zavod za gozdove Slovenije že vrsto let izvajata planiranje odstrela (pristojnost), odgovornost za izvedbo in plačevanje škod po divjadi pa imajo lovske organizacije, ki so torej za stanje v naravi odgovorne le, če planov niso izvedle«. V tem primeru jim celo grozi odvzem lovišča. In zdaj naj lovci na moralno nedopusten način čez noč »sanirajo« stanje! Strinjam se z vsemi njihovimi pomisleki. »Stanje divjadi se da srednjeročno znižati tudi na druge etično sprejemljive načine. Dotlej naj škodo subvencionira država. Slovenski lovci se moramo zavedati, da časi lovu niso naklonjeni. S pobijanjem mater in nebogljenih pujskov v rosni mladosti si bomo okrog vratu nadeli zanko, ki jo bo družba okoli nas le še zategnila.« Tudi s tem se strinjam. Priznani lovski strokovnjak, ljubitelj narave in kritični poznavalec lovske etike ter dolgoletni urednik revije Lovec France Cvenkel je dileme o lovu navadno rešil z besedami: »Lovec je kot vrtnar, ki utrga cvet. Lovec pa iz narave, za katero vse leto skrbi, vzame divjad. In to brez zlobe v srcu.«

Akcije za znižanje staleža so le gašenje požara, vzrok pa sistemsko neustrezno gospodarjenje z divjadjo – in to vrsto let zapored. Sam pogrešam predvsem strokovne rešitve, ki ne smejo biti podrejene politiki ali celo politikantstvu (dogajanje okoli letošnjega odstrela medvedov je komedija zmešnjav). Strinjam se z mnogimi lovskimi kolegi (pa tudi z gozdarji in biologi), da smo soočeni s sindromom splošne prenaseljenosti narave z več vrstami divjadi. Ločitev pristojnosti (Zavod za gozdove Slovenije v imenu države) in odgovornosti (lovske organizacije) se je pri gospodarjenju z divjadjo pokazala za neučinkovito, so pred časom korektno opozorili člani LD Dobrča in dodali, da je »očitno obstoječi sistem ugoden za divjad, onemogoča pa izvajanje ene od osnovnih nalog sodobnega lovstva, to je uravnavanje populacij v skladu z zmogljivostjo okolja. V času, ko spreminjamo lovski zakon, bi veljalo vse to na novo urediti. Lovci ne smemo dovoliti, da nam zaradi takih dolgoročnih sistemskih napak vsilijo moralno sporen način hitrega reševanja.«

Lovstvo ima v Sloveniji dolgo tradicijo: leta 2007 je LZS s prireditvijo v Ukancu v Bohinju (na fotografiji) praznovala 100. obletnico organiziranega lovstva. FOTO: Blaž Račič

Če kdaj, potem je zdaj čas, da Lovska zveza Slovenije angažirano, z močjo argumentov mnogih strokovnjakov, ki jih imamo v svojih vrstah in celo v vodstvu LZS (nekateri kot strokovnjaki zunanjih ustanov sodelujejo v organih LZS in v raziskovalnih projektih, ki jih sofinancira tudi LZS), pristopi k ustanovitvi Zavoda za lovstvo. Vsi izgovori, da bi bilo to neproduktivno in bi predstavljalo novi strošek, so iz trte izviti. Tridesetletne izkušnje z načrtovanjem so pokazale, da z njimi nekaj ni v redu in da ne more večno ostati tako, kot je – ZGS načrtuje, država nadzoruje in predpisuje, zelena bratovščina pa naj »kot sluga pokorni« izvršuje vse, kar je zapisano in zahtevano s sklepi pristojnih organov. Gospodje, tako ne bo šlo v nedogled! Verjamem, da imamo med nami dovolj pametnih ljudi, strokovnjakov in znanstvenikov, ki lahko brez vplivov od zunaj (ali od zadaj) poiščejo optimalne rešitve. Tudi kar zadeva spremembe ali dopolnitev lovske zakonodaje, to znamo in zmoremo. In želimo stopati v korak s časom.

Mogoče za zaključek zgolj predlog, da pri vsem tem lahko tudi malo aktualiziramo programska izhodišča nestorja slovenske lovske organizacije dr. Ivana Lovrenčiča iz leta 1907 in prvega predsednika Slovenskega lovskega kluba (SLK), ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Oba sta namreč vedela, kje je mesto lovski organizaciji. In znala sta pritegniti može, ki so bili vedno načelni, zavezani lovski etiki, kulturi in tradiciji – in predvsem, nikoli se niso dali za vsako ceno upogniti, še najmanj v škodo divjadi.