Plačni sistem javnega sektorja v težavah

Urejanje plačnih razmerij v javnem sektorju je eden večjih problemov nove vlade. Ko poskuša odpraviti nezadovoljstvo ene skupine, se odpre vrsta drugih in problem postaja vedno bolj nerešljiv. Najslabše bi bilo, če bi nas zajel stavkovni val, ki bo sedanje neugodne družbenoekonomske razmere še poslabšal.

Trenutno vlada pač nima druge možnosti, kot da v skladu s svojimi sposobnosti poskuša s tekočimi ukrepi čim bolj omejiti plačne apetite, uveljavljati kolikor toliko sprejemljiva plačna razmerja in tako povezano z drugimi ukrepi zagotoviti zmerno inflacijo ter ohranjati našo zunanjo konkurenčnost. Takoj brez odlašanja pa se je vendar treba zelo resno poglobiti v naš plačni sistem, ga temeljito izboljšati in postaviti temelje za njegovo dolgoročno stimulativno delovanje.

Glavni problem sedanjega plačnega sistema sta razvrščanje in plačevanje uslužbencev po plačnih razredih po enotnem sistemu za vse dejavnosti in vso državo ter skoraj popolna odsotnost plačevanja po uspešnosti njihovega dela. Vsekakor je ta sistem treba decentralizirati in prepustiti oblikovanje medsebojnih plačnih razmerij neposredno posameznim delovnim skupnostim ter njihovim sindikalnim in drugim organizacijam, če imajo potrebo za poenotenje posameznih plačnih izhodišč. Posameznim delovnim skupnostim naj se predpiše samo dopustni skupni znesek za plače, izračunan glede na izobrazbeni oziroma kvalifikacijski sestav posameznih kolektivov in z upoštevanjem povprečnega nivoja plač za posamezne izobrazbene skupine v državi. Ta izhodiščni nivo naj se v manjši meri korigira s faktorjem delovne težavnosti in odgovornosti ter v večji meri s faktorjem uspešnosti. Za takšen plačni sistem pa je treba ustvariti ustrezne osnove. Najprej moramo pridobiti in začeti spremljati podatke o dejanskih povprečnih plačah v posameznih izobrazbenih skupinah, v katere uvrščamo vse zaposlene v gospodarstvu in družbenih dejavnostih v skladu z njihovimi družbeno verificiranimi izkazi. Namreč, brez poznavanja dejanskih povprečnih plač za posamezne izobrazbene skupine in brez poznavanja odstopanj od povprečij je uveljavljanje resne družbenoodgovorne plačne politike nemogoče. Z navedenim pristopom izhodiščne ravni plač ne bi več določala država, ampak bi jo določali realni, dejansko uveljavljeni nivoji plač v državi. Manjše odstopanje od tako določenega izhodiščnega nivoja bi lahko dopustili le izjemoma v primeru izrazitega družbenega interesa po korekciji samodejno uveljavljenih plačnih razmerij.

Nadalje je za kvalitetno plačno politiko izjemno pomembna uvedba kriterija uspešnosti. Za vse delovne enote v javnem sektorju je treba opredeliti pričakovano delovno uspešnost (potreben obseg in kvaliteto storitev) ter merila za dodatno nagrajevanje v primeru povečanja obsega storitev in izboljšane racionalnosti poslovanja ter merila za znižanje izhodiščnih plač v primeru zmanjšane racionalnosti. Ustvarjati je treba sistem, v katerem se javni uslužbenci ne bodo zavzemali za čim manj odgovornosti in čim večjo udobnost svojih delovnih mest, temveč predvsem za to, da dosežejo čim večji obseg kvalitetnih družbenokoristnih storitev s čim manj zaposlenimi in čim nižjimi preostalimi stroški. Oblikovanju cen za plačljive javne storitve ter oblikovanju drugih meril za stimuliranje večjega obsega storitev in racionalnejše poslovanje je treba posvetiti izjemno pozornost, neprestano spremljati in izboljševati merila, tako da bodo vedno dovolj stimulirala zaposlene za doseganje družbeno želenih rezultatov in uveljavljala primeren odnos med količino in kakovostjo.

Z nagrajevanjem delovnih enot po njihovi družbeno priznani uspešnosti se bo tudi znotraj enot vedno bolj uveljavljalo boljše nagrajevanje tistih posameznikov, ki so bolj zaslužni za uspešnost enote, četudi lahko to ponekod povzroči nekaj notranjih napetosti. Iluzorno pa je pričakovati, da bi kadar koli lahko uveljavili popolnoma pravičen plačni sistem. Prizadevati si moramo, da bo čim bolj stimulativen in obenem še sprejemljiv za večino prejemnikov plač.

Zaradi omejene dolžine prispevka sem samo okvirno nakazal možni pristop za kvalitetno oblikovanje našega plačnega sistema v javnem sektorju. Predloge lahko kadarkoli podrobneje konkretiziram in njihovo koristnost dodatno utemeljim. Predvsem opozarjam na možnost, da lahko z ustrezno davčno politiko stimuliramo uveljavljanje podobnega plačnega sistema tudi v zasebnem gospodarstvu.