Otroci si tega ne zaslužijo

Zdaj smo že dobro v poletnih počitnicah – in otroci so jih komaj čakali. Zadnji dnevi v šoli in tudi v vrtcu so bili stresni, saj smo bili tako odrasli kot otroci izčrpani od vsega dela med šolskim letom.

In potem berem članke, da veliko otrok ni bilo sprejetih na želene šole, da so ocene postale najpomembnejša stvar. In kje so otroci? Včasih so nam govorili, da moramo slediti svojim sanjam, da moramo postati to, kar si želimo, in da niso ocene tisto, kar šteje. Je res tako? Naša družba se spreminja. Otroci so vsako leto bolj pod pritiskom, vsako leto se od njih zahteva več. Včasih smo se v prvem razredu še svobodno igrali, danes nič več. Takoj ko prideš v šolo, se začnejo delo, učenje in za nekatere otroke napor. Koliko otrok se obremenjuje s tem, kako bodo opravili test, kakšno oceno bodo dobili, kako bodo to sprejeli drugi ... Si otroci zaslužijo tak pritisk? Ne. To so otroci, to so bitja, ki si zaslužijo igro, življenje brez dodatnega stresa, življenje, polno svobode, druženja z vrstniki.

Kako si predstavljamo, da se bo otrok gibal in postal celostno razvito družabno bitje, če mora po pouku presedeti ure za mizo, da naredi domačo nalogo, da se uči, da usvaja nove snovi? Ne gre. Nima časa, da bi šel potem še ven in se družil. Tako po šolskih obveznostih sledi računalnik – in spanje. Marsikateri otrok ima tudi ogromno popoldanskih aktivnosti.

Otroci so preveč pod pritiskom. Zavedati se moramo, da stres vpliva tudi na tako majhnega človeka. Mogoče se posledice ne bodo poznale takoj, a čez leta zagotovo. Ocene so postale del družbe. Če nimaš dobrih ocen, ne spadaš v dobro družbo. Če si preveč priden, si odpisan. Otroci ne sledijo več svojim sanjam in interesom, ampak pritiskom družbe. Najstniki gredo v šole, kjer so pač sprejeti, in z odporom bodo izdelali šolo, če jo bodo. In potem službe ne bodo iskali v svoji izobrazbi, če jo pa bodo, v službo ne bodo hodili z veseljem. In dobili bomo propad družbe, »ovce«, nesrečne ljudi, stres, propad družin.

Vse nezadovoljstvo, pritiski vplivajo na človeka, in marsikdo utone pod težo takih bremen. In to bi mi radi naredili otrokom? Otroci si tega ne zaslužijo. Vsi preveč hitimo, v tempu našega življenja. Kaj, če bi se za trenutek ustavili in samo opazovali okolico? Kaj, če bi se samo za hip zazrli v otroka pred sabo in mu resnično prisluhnili? Mogoče bi tako vsaj malo bolje razumeli otroški svet. Če bi ga, bi bil svet lepši.