V nadaljevanju preberite:

Od staršev in starih staršev oziroma prednikov ne podedujemo le očitnih lastnosti, barve las, oblike obraza, načina govora, ampak tudi način čustvovanja in travme. Z znanstvenega vidika je »dedovanje« travm in duševnih bolezni še precej neraziskano področje, je pa obravnava travm precej aktualna tema pri psihoterapiji in svetovanju, pravi Ivana Mandarić, magistrica socialne antropologije in psihoterapevtka. V dvajsetletni karieri dela z ljudmi jo sicer vsakič znova preseneti, kako v našem okolju o prednikih vemo zelo malo. Pri terapiji je prvi korak ozaveščanje, pridobivanje uvida v logiko družinskih vzorcev. S tem pa se začnejo procesi okrevanja, osvobajanje od arhaičnih prepovedi in zapovedi, ki vzdržujejo nepotrebno trpljenje.

Dokazano je, da se tragedije, kot so zapuščenost, samomor, vojna, zgodnja smrt otroka, starša ali brata ali sestre, lahko prenesejo iz ene generacije v drugo, pojasnjuje dr. Metka Kuhar, profesorica socialne psihologije na FDV. V znanstvenem jeziku se uporablja izraz medgeneracijski prenos travme. Kot dodaja Mandarićeva, so nekateri raziskovalci posledic holokavsta skovali termin sindrom druge generacije, ki opisuje dovzetnost za razvoj kompleksnih psiholoških oziroma zdravstvenih težav pri potomcih preživelih. Pri tem opozarja, da ni vsaka stresna situacija že travmatična in da vsak stres, konflikt ali doživljanje neprijetnih čustev še ne pomenijo travme.