»Vas, gospod Jožef Švagelj, prosim, da nam razložite«

Gospod Jožef Švagelj v odzivu na mojo obravnavo dr. Antona Mahniča v pismih bralcev namiguje: »S spretno iztrganimi citati iz njegovih besedil so mu razni kritiki in njih prepisovalci do nerazpoznavnosti umazali njegov obraz. […] Občutek imam, gospa Spomenka Hribar, da v svojem tekstu počenjate prav to.« Občutek vas vara. Že količina istosmiselnih citatov govori proti tej domnevi. Še več: spregledali ste, da ne drži, da le kontekst soustvarja vsebino nekega citata, temveč da tudi posamezna misel ustvarja svoj lastni kontekst! Naslov drugega dela teksta Zamolčana zgodovina se glasi: »Niti sprave, niti premirja, ampak vojsko na življenje in smrt!« To je zadnji stavek daljšega Mahničevega eseja Slovanskemu Svetu – v pojasnilo našega stališča. To pojasnilo je prav ta zadnji, sklepni stavek Mahničevega eseja, zato sem ga lahko postavila kot naslov drugega dela svojega teksta. Bomo rekli, da je Mahnič samega sebe iztrgal iz konteksta? Vas, gospod Jožef Švagelj, prosim, da nam razložite ali vsaj poveste, kaj vam osebno pomeni Mahničeva izjava oziroma ukaz: »Niti sprave, niti premirja, ampak vojsko na življenje in smrt!«

Neposredni dokaz tega, kako je Mahnič ravnal z liberalnimi katoliki, tudi z liberalnimi duhovniki, je njegov odnos do Simona Gregorčiča in Antona Aškerca. Pesnika in duhovnika, Gregorčič in Aškerc, sta bila namreč glavni žrtvi Mahničevega klerikalnega totalitarizma. Ko je Aškerc podprl Gregorčiča in se uprl Mahničevemu javnemu trpinčenju, Mahnič ni odnehal, marveč je še stopnjeval svoje napade in prešel v zmerjaštvo. Lahko bi navedla vrsto Mahničevih psovk iz njegovega Rimskega katolika, a naj zaradi tega, da mi ne bi očitali subjektivističnega pristopa, raje navedem odlomek iz Novega Slovenskega biografskega leksikona (2017). Ta nam sporoča, da so »verski gorečneži z Mahničem na čelu« sleherno »Gregorčičevo in Aškerčevo izpoved presojali zgolj z versko dogmatskega stališča in zato ozkosrčno odklanjali«. Mahnič je Aškercu, ki je svoje pesmi objavljal v Ljubljanskem zvonu, sramotilno zažugal, naj mu »nikar ne pade v glavo kdaj svoje cunje iz Zvonovih letnikov pobrati ter jih v lični zbirki povite slovenskemu občinstvu ponujati«. Aškerc se Mahniča ni ustrašil, narobe, poroča Leksikon, Mahničeve zmerljivke so ga tako razjezile, da »se je kljubovalno odločil izdati zbirko« takoj. Zoper svojega mučitelja je objavil pesmi Firduzi in derviš ter Pegaz in osel, ki jo sklene s tole napovedjo: »Kultura in prosveta, to naša bo osveta.« Brez nasilja, toda z jasno svobodomiselno zavestjo in namero.

Ne mislim, da je Mahnič kriv za bratomorno vojno (kar mi kot domnevo podtika g. Švagelj!). Povzročilo jo je tisto, kar je Mahnič ubesedil: sovraštvo po načelu Kdor ni z nami, je proti nam!, kar je bila forma mentis tedanjega časa. (In še današnjega!) Seveda besede, ko enkrat izrečejo tako smrtonosno vsebino, vzvratno vplivajo na družbeno dogajanje. Zato je treba prav te besede – z desne in leve – analizirati, da bi se v prihodnosti izmaknili enakim čerem, ob katerih smo se nekoč krvavo razbili!

dr. Spomenka Hribar, Tomišelj

 

»Bralec Jožef Švagelj ji očita zlonamernost ...«

V Sobotni prilogi je bil 19. januarja objavljen odziv na prispevek Spomenke Hribar Zamolčana zgodovina. Bralec Jožef Švagelj ji očita zlonamernost, saj naj bi bilo mogoče z besedami, vzetimi iz konteksta, obsoditi zaradi česarkoli vsakogar, ne samo Antona Mahniča. Pa vendar, če ima avtorica prispevka slabo mnenje o Mahničevem delovanju in če ima slabo mnenje o delovanju cerkve, kako naj to izrazi drugače kot tako, da opozori na dejstva, ki na njuno delovanje mečejo slabo luč? Vsak ima pravico povedati svoje mnenje; koristno je, da se v javnosti predstavijo različna stališča. Tudi cerkev je, ko je kritizirala liberalce ali komunizem, poudarjala samo njihove slabe strani, dobre je zamolčala. Tisti, ki Spomenki Hribar morda ne verjamemo, lahko preverimo njene navedbe ali počakamo na odzive prizadetih. Ti nas bodo, če si je citate iz katoliških publikacij izmišljala, gotovo na to opozorili, argumentirano in konkretno. In če so dejstva, na katere nas opozarja, resnična, če je torej cerkev v preteklosti, tako kot domnevno še danes, od svojih podanikov zahtevala izključujoč odnos do drugače mislečih, liberalno usmerjenih katoličanov, so pozivi Mahniča in somišljenikov dosegli svoj cilj – posledice so znane.

Zahteve domnevno nezmotljive cerkve so imele na nekritične sledilce enak učinek, kot so ga imeli pozivi nezmotljive partije na nasprotno stran. Spomenka Hribar ugotavlja, da sta obe instituciji odgovorni za medvojno delovanje fanatičnega dela svojih podanikov. Obe sta v svojih razlagah, vsaj posredno in prikrito, opravičevali pogrom nad drugače mislečimi, obe sta tudi ščitili hudodelce iz lastnih vrst. Znano je, da so se številni nacisti, izvajalci holokavsta, tudi njihovi slovenski podporniki, po porazu nacifašizma z asistenco Vatikana lahko varno umaknili v Argentino. Tudi medvojni in povojni partijski eksekutorji niso odgovarjali za svoja dejanja. Obe ustanovi, cerkev in partija, sta neizprosnost svojih podanikov in zaveznikov opravičevali kot nujno zlo: cerkev z zgledi iz Stare zaveze, ki narekujejo likvidacijo nepravovernih, partija pa z drugačno biblijo – njen avtor je Karl Marx.

Če velja pravilo, da je tisti, ki z razširjanjem svojega nauka ljudi na prikrit način napeljuje k hudodelstvu, tudi sam hudodelec, je cerkev, tako kot povojna partija, hudodelska organizacija in ne splošnokoristna ustanova, med katere jo uvršča naš zakon o verski svobodi. Seveda če so navedbe Spomenke Hribar točne in če cerkev, tako kot nekoč Mahnič, še vedno uči, da je pravi Slovenec lahko le prepričan katolik. In to ne vsak, le tisti katolik, ki ne razmišlja sam, ker namesto njega razmišlja cerkev.

Peter Brodarič, Novo mesto


 

»In Mahničevi napadi na slovenske pisatelje?«

Članek Spomenke Hribar Zamolčana zgodovina je dovolj dobro opisal politične razmere ter stanje duha in duš v slovenskem prostoru konec 19. stoletja, ko se je zgodila usodna »ločitev duhov« med Slovenci – že zdavnaj izropanih lastne zemlje, vere in plemstva, z načrtno kulturno asimilacijo in gospodarskim uničevanjem. Toda pisec Jožef Švagelj v pismih bralcev 26. januarja opaža, da škofa Antona Mahniča napadajo kritiki »s spretno iztrganimi citati iz besedil« in so mu »do nerazpoznavnosti umazali obraz«, s čimer »lahko spravimo vsakega na vislice«. Kar da je opazil tudi pisec spremne besede Zvonko Perat ob ponatisu Mahničevih zbranih spisov (2000) iz Rimskega katolika.

Ali ga motijo tudi zamolčani citati in misli škofa Mahniča, kot na primer: »[…] kdor hoče zobati iz slovenskih jasli, ako sam nima vere, naj drži vsaj jezik za zobmi« (1889). Ali »Ogibaj se občevanja z liberalci kakor kuge […]«, »vse, ki se upirajo katoliškim načelom […] zavračamo, jih ponižamo in kar mogoče uničimo« (1891). In še: »Največja nevarnost čistosti in odločnosti katoliškega izpovedovanja preti danes od pretiravanja narodnostne ideje.« (1912)

In Mahničevi napadi na slovenske pisatelje, kot so Janez Trdina (Trdinove bajke: »kloaka, v katero se zliva vse, kar se da misliti najbolj ostudnega«), Simon Gregorčič (1885), Anton Aškerc (1890), Ivan Tavčar in številni drugi. O narodnem buditelju in uredniku Karlu Lavriču (1818–1876) pa da »je brezverec, javen apostol« in »judovsko-liberalne ideje so ga omamile« ter »izgubil je vero in še tisto malo pameti od očeta in matere«. Leta 1942 je v slovenskem (režimskem) časopisu Domoljub (Ljubljana) katoliški duhovnik in vodilni teolog dr. Aleš Ušeničnik zapisal: »Po našem mnenju je šel Mahnič brez potrebe s filozofskimi kanoni zoper Gregorčiča in še nekatere slovenske literate.«

In kako razumeti Mahničev odnos do ženskega spola (1891): »V organizmu človeškega društva zastopa mož razumnost, žena čut; kaker pa je razumnost viša od čustva, tako tiče možu prvo, više mesto, ženi drugo, v odvisnosti od moža.« In po Mahniču »bi bilo treba jezičnim ženskam jezike prirezati«.
Potem pa – Mahnič o važnosti slovenske kulture in naroda (Rimski katolik, 1892): »Nam pa je in mora biti veliko veče važnosti, ako bi se le deset slovenskih mladeničev temeljito akademsko izobrazilo na katoliškem vseučilišči v Solnogradu [Salzburg], naj bi bilo tudi skoz in skoz nemško, nego ali bi ustanovili deset tisoč osnovnih šol po Slovenskem, in vrhu tega še dve vseučilišči v Ljubljani, kateri bi bili sicer slovenski, a brezverski.« Slednje smo nato smeli dobiti šele leta 1919 v Kraljevini SHS.
Nad (Mahničevimi) sklepi prvega (»ločitvenega«) katoliškega shoda (Ljubljana, 1892) je bilo razočarano hrvaško katoliško glasilo Obzor (škof Strossmayer), ko so se na Hrvaškem uspešno kosali s poskusi madžarizacije. Za hrvaško katoliško cerkev je bila prednostna naloga boj za ohranitev narodnosti in je tako svetovala tudi Slovencem. Sam Anton Mahnič je to sprejel šele kot škof na otoku Krku (1896–1920) in zato bil celo konfiniran od povojne italijanske oblasti.

Katoliški časopis Edinost (Trst, 24. septembra 1892) je Mahniču dal vedeti: »Obramba narodnosti ni važnejša, gotovo pa nujnejša.« In madžarski nadškof (1892–1915) Vaszary: »[…] Bog je obljubil ljudstvom večno vero, ne pa večni obstanek narodov (za kar se morajo ti sami brigati). Italijanski nižji duhovniki kot poslanci na Dunaju pa so slavili obletnice združene Italije, čeravno jo je Vatikan preklel in izobčil zaradi priključitve ozemelj papeške države.

Pisec Jožef Švagelj obžaluje, da so spominska obeležja dr. Antonu Mahniču postavljena le v cerkvi v Štanjelu, ne pa, na primer, v Aleji velikanov v Novi Gorici. Res čudno. V Ajdovščini pa imajo Lavričev trg in knjižnico. Velikana Karla Lavriča, ki je po Mahniču »izgubil vero in še tisto malo pameti od očeta in matere«.

Igor Mravlja, Ljubljana