Naše upanje je civilna družba

Glasne ulice so utihnile. Med glasnimi sem videla veliko udeležencev svojih, bolj odmaknjenih let, ki so menda lovili še zadnjo priložnost, da okusijo opoj množice. V glasu množice je neka magična moč. Manj samozavesten posameznik lahko meče granitne kocke, se posmehuje policistu in uživa nad pridobljeno močjo. Zamudila sem! Pa bi bila dovolj glasna? Bi me sploh kdo slišal? Tako sem ostala del tihe večine.

Sicer sem se nekoč s svojim podpisom že pridružila civilni skupini državljanov, ki se je pod geslom Tržnice ne damo borila proti posegom na ljubljanskem živilskem trgu. Gospodinja, pač! Bili smo nepolitična, to je »civilna« družba in nismo zahtevali, da odstopi župan, tako kot glasni Mariborčani. To, da je bil njihov izvoljeni župan »gotof«, je bilo pač nasilno politično dejanje »glasnih«.

Kot sem omenila, sem obtičala med »tihimi«, pa bi rada vsaj na tem mestu izrazila podporo civilni družbi. Naj »po prstih« ministra, ki bi predrzno segal v državno malho, naj prepreči politizacijo policije, bi rekla kar politizacijo notranje politike, pa zunanje, zdravstvene, kmetijske in ostalih politik, skratka politizacijo države! Naj civilna družba obvaruje državo pred grabežljivostjo politikov, ozkoglednostjo zdravstva in diktaturo Nata. Država naj bo last prosvetljene civilne družbe, z njenim širokim pogledom na pojav epidemij, na obrambo države po izkušnjah NOB in na zeleno vizijo Venezuele! Pa bomo imeli kar deželo kot po svetopisemskih blagrih! Zlasti po prvem.