Minister Logar o zgodovini brez besede fašizem

Škoda, da se zunanji minister Republike Slovenije dr. Anže Logar, že izkušen pisec odmevnih komentarjev, ni oglasil že prej! Da bi z diplomatsko spretnostjo in poznavanjem zgodovine ustavil nerganje in rogoviljenje mnogih s te in one strani meje, ki očitno ne znajo prav ceniti zgodovinskosti in veličine vračanja Narodnega doma slovenski skupnosti v Italiji in, še manj, sočasnih slovesnosti na Bazovici.

»Veliko simbolike se bo sprostilo ob tem izjemnem dogodku,« piše in bralcem pojasni, da je bili požig Narodnega doma »uvodni dogodek v temačna desetletja slovensko-italijanskih odnosov«. In da »dogovor o vrnitvi in skupno zaznamovanje stoletnice požiga Narodnega doma sodi med dejanja sprave in iskanja skupnega razumevanja težkih dogodkov zgodovine 20. stoletja ter krepitve medsebojnega spoštovanja. Je tudi dokaz, da se da. S strpnostjo, dialogom. Dialog pa je tudi najmočnejše 'orožje' slovenske diplomacije.« Predvsem zadnja trditev lepo zveni – ne glede na že izkazano ministrovo obvladovanje diplomatskih veščin za domačo rabo.

Pisec nato omenja še priložnost, da presežemo »pretekle delitve«, in hvali naše diplomate, ki so poskrbeli, »da so bile odstranjene številne ovire na tej poti. Pa tudi brez sodelovanja in naklonjenosti italijanskih oblasti vrnitev Narodnega doma ne bi bila dosegljiva«. Ta pot je bila »tu in tam strma in težka. Odporov je bilo veliko. Na koncu se je izšlo.« Celo starosta Boris Pahor se je nazadnje pustil vključiti v slavje.



Največ je seveda zalegla vztrajnost predsednikov obeh republik, pri čemer pa minister ne pozabi pripisati zaslug še sebi v zadnjih nekaj mesecih, ko »sva bila v stalnem dialogu tudi zunanja ministra obeh držav. Zato sem iskreno vesel, da bova navzoča ob tem simbolnem dejanju.«

Minister Logar tudi zavedne Slovence z drugačnim osebnim zgodovinskim spominom vabi, da se mu pridružijo v želji, »da Narodni dom postane hiša dialoga, hiša prijateljstva in sožitja med narodi. Simbol združene prihodnosti, ki nadomešča razdeljeno preteklost.« Toda, ali je mogoče govoriti o razdeljeni preteklosti in temačnih desetletjih slovensko-italijanskih odnosov, kot da so k njihovi težavnosti svoje prispevali tudi Slovenci? Kot da so bili v sporu z vsemi Italijani, ko so se s kljubovanjem, celo z bombami uprli svojim rabljem?! Pri čemer teh rabljev, korenin vsega zla, niti enkrat ne imenuje s pravo besedo: Fašisti!? Fašizem!?

Kar niti ni spodrsljaj, saj avtor prav tako ne omenja prvih protifašistov v Evropi, ustreljenih nekaj sto korakov stran od zloglasnega »šohta« na Bazovici. Ker tudi iz te zložene besede štrlijo fašisti, ki jih je kot motnjo izločil iz svojega besednjaka. Pometel pod preprogo uglajenosti in ustrežljivosti, kot da bi mogla biti taka drža temelj za novo sožitje?!

Prezreti pa ne gre še tega, da se je kot gostujoče pero oglasil dr. Anže Logar – ne kot posameznik, državljan, ampak kot aktualni slovenski minister za zunanje zadeve! Torej kot opazni član vladajoče stranke in po funkciji član vlade. Je to mogoče razumeti kot enega njenih novih prispevkov k spreminjanju preteklosti – in prihodnosti?