Javno pismo predsedniku in vladi: Bazoviška fojba

Ustavimo italijansko spreobračanje zgodovine in zahtevajmo odprtje bazoviškega premogovnika.

V mislih imamo opuščeni rov omenjenega premogovnika, tako imenovano Bazoviško fojbo, pri čemer je bil italijanski pesnik Giuseppe Cobolli Gigli, tudi minister v času fašizma, tisti, ki je v sedanjem smislu uporabil to besedo: infojbiral bi vse tiste Slovence in Hrvate, ki tedaj niso hoteli postati Italijani, tako kot on, ki je bil rojen kot Josip Kobolj.

Še so žive priče, ki so videle tržaške fašiste, ko so med vojno metali v bazoviško premogovno jamo partizane in njihove aktiviste, ne pa partizanov, ki naj bi vanjo metali Italijane. Lahko si pogledate angleške dokumente o čiščenju te jame pri Bazovici po odhodu partizanov iz Trsta. Če bi v tej nekdanji rudniški jami našli veliko trupel, ne pa posmrtnih ostankov sedmih antifašistov, petih nemških vojakov in enega italijanskega vojnega zločinca, je zahodni zavezniki kasneje zagotovo ne bi spremenili v jamo za deponijo svojih odpadkov in mestnih smeti. Lahko si ogledate tudi dokumente o ponovnem čiščenju te jame, ki so v arhivih. Objavljeni so tudi v knjigi Miloša Ivančiča z naslovom Fojba laži.

Sedaj je na tej rudniški jami ogromen spomenik tisočim domnevnim infojbiranim z »muzejem« propagandnega gradiva. Ampak kje so ta trupla, 500 kubičnih metrov trupel, kot je napisano na spomeniku? Pa če bi vse s strani partizanov ubite po vojni in umrle v ujetništvu do 12. junija 1945, ki so tedaj imeli stalno bivališče v sedanji tržaški pokrajini in nekdanji goriški pokrajini, zakopali v bazoviški rov, bi ne dosegli števila domnevnih žrtev v njem.

Glede na vire, ki jih je proučila Nevenka Troha, je bilo v omenjenem obdobju s strani partizanov ubitih ali umrlih v taboriščih po Jugoslaviji največ 1234 ljudi s teh območij, od tega jih je bilo 86 odstotkov pripadnikov raznih oboroženih sil. Če bi k temu prišteli še 670 ljudi iz celotne Istre in z Reke, ki se po aretaciji niso vrnili domov, je število vseh mrtvih 2143, kar je zgornja meja, saj so se mnogi, ki so sicer imeli stalno bivališče na omenjenih območjih, so se pa rodili drugje v Italiji, po izpustitvi raje odpravili v svoj rojstni kraj in so bili na območju FJK vpisani kot pogrešani (N. Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, 1998, str. 49–61).

Avtorica knjige je bila tudi članica slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je leta 2000 objavila poročilo z naslovom Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956, ki naj bi postalo uradni temelj tudi za razumevanje dogajanja na danes italijanskih območjih, ki jih je po vojni zasedla (ali osvobodila, kakor za koga) jugoslovanska armada.



Pri čaščenju domnevnih italijanskih žrtev v bazoviškem rovu gre v resnici za manipulacijo, na osnovi katere določene osebe in skupine zastrupljajo odnose, predvsem na našem obmejnem območju, kjer vsako leto proti Slovencem in Hrvatom podžigajo svoj stari fašizem v novih oblikah. Gre za hujskanje italijanskega naroda, celo mladih šolarjev, ki jih množično vodijo na to »fojbo« in za katere nameravajo organizirati celo likovne in literarne natečaje. Gre za novo hladno vojno, s katero netijo sovraštvo in spodbujajo stare ozemeljske apetite. Želimo in pričakujemo, da slovenska država dejavno podpre Slovence v Italiji, ki so temu prepuščeni, pa tudi slovenske državljane, ki bivamo v neposredni bližini meje in nam omenjena sovražna dejanja vzbujajo skrb.

Predlagamo, da država Slovenija sproži sodne postopke proti italijanski državi, zahteva spoštovanje pariške mirovne pogodbe, Slovenije in njenih državljanov ter naroda, katerega vojska je bila del zmagovite zavezniške protifašistične koalicije. Pričakujemo, da bo država Slovenija tako predlagala kot tudi podprla zahteve slovenske manjšine in nekaterih organizacij v Italiji za odprtje teh »fojb«, za njihovo ponovno javno čiščenje, seveda pod nadzorom mednarodnih sodišč, ter glede na izsledke smiselno zahtevala javne popravke ali preklice laži, opravičilo in odškodnino.

Pri tem ni potrebno nasedati italijanskim izgovorom, da je ta »fojba« polna eksplozivnih sredstev. Ni jih bilo. Nobeno ni eksplodiralo, ko so se v rov spuščali jamarji, ko so leta 1945 vanj angleški inženirci dva meseca po večkrat na dan metali ogromno kovinsko zajemalko in ga čistili, ni jih bilo tudi, ko so vanj ob odhodu ameriški in angleški vojaki metali svoje pralne stroje in avtomobile, in ni jih bilo, ko so nato delavci rov počistili in kar so dobili, prodali kot staro železo. Če že takrat ni bilo nobene eksplozije, lahko sedaj z novimi napravami jamo očistijo še na neprimerno bolj varen način. Če pa bi Italija imela zaradi omenjenega zadržke, se ji lahko ponudi naše strokovnjake za čiščenje jam – vojnih grobišč.

Za to, kar pričakujemo, nimamo osnove samo kot zmagovita stran, ampak tudi kot narod, ki je dokazal, da se lahko sooči z resnico, odpre in očisti jame, ki so bile prizorišča lastnih povojnih pobojev. Bazoviško jamo se mora odpreti in očistiti tudi zaradi etičnih in zakonskih obveznosti, da se ločijo morebitna človeška trupla od živalskih kadavrov, da se ugotovi identiteta morebitnih žrtev in da se jih s pieteto pokoplje. To je treba storiti tudi zaradi odnosa do trupel nemških vojakov, ki naj bi (po mnenju častilcev dneva spomina na fojbe) bila v tej jami. Prav tako je iz podobnih razlogov potrebno odpreti in očistiti tudi druge jame, zlasti še Bršljanovco pri Opčinah.

In še en razlog je, zakaj je potrebno to napraviti. Zaradi resnice. Ljudje imamo namreč pravico do resnice. Pri tem pa se je potrebno tudi vprašati: Kdo laže in manipulira? Tisti, ki resnico išče, ali tisti, ki jo prikriva?