Mednarodni dan maternega jezika – kaj nas mora skrbeti

Vse kaže, da ne več dolgo. Dogajanje v svetu in doma kaže, da prihajamo v obdobje, ko se kulturno jezikovni imperializem spreminja v fevdalizem. Maternim jezikom bo v novem sistemu še dovoljeno živeti na podeželju, v folklori in med besedoljubci.

Mednarodni dan maternega jezika, 21. februar, naj nas spomni na študente z univerze v Daki v Bangladešu, ki so leta 1952 na protestih zahtevali uradno rabi njihovega maternega jezika, bengalščine – več študentov je bilo na protestih ubitih. Organizacija Unesco je leta 1999 v njihov spomin 21. februar razglasila za mednarodni dan maternega jezika.

Pred leti sem zapisal, da je materni jezik za vsakogar enako pomemben kot materino mleko, ker nas hrani, daje moč življenja, določa meje našega sveta in nas spremlja od rojstva do smrti. Zato tudi ostaja neločljiv del vsakega posameznika in njegove samobitnosti (identitete).

V svetu, ki prehaja iz kapitalizma v fevdalizem, je dogajanju skoraj nemogoče slediti. Iz dneva v dan padajo nosilni stebri novejše civilizacije – na čelu s splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Del te deklaracije sta tudi človekova pravica do vsestranske uporabe maternega jezika in pravica do (enakopravne) komunikacije. Smo tudi v desetletju prizadevanj Združenih narodov za ohranitev prvotnih jezikov. Ampak vsa ta načela in prizadevanja so očitno jalova, saj gre naš svet v drugo smer, v smer krvavih vojn in razčlovečenja.

Evropa in Evropska unija sta nekaj časa vzbujali upanje, ki pa se hitro izgublja. Lep primer je pred kratkim izjava generalnega sekretarja zveze Nato: kupujte (in plačajte!) več orožja ali pa se učite ruščino!? Gospod sekretar najbrž ne ve, da s mo se mi takoj po drugi svetovni vojni učili ruščino – in nekateri jo še znajo. Vendar nas je pred tem prisilnim učenjem komunistične ruščine rešil tovariš Tito, kdo pa nas bo danes rešil pred prisilnim učenjem kapitalistične angleščine? Posledice takšnega prisilnega učenja ruščine pa so še posebej vidne v vzhodnoevropskih državah, ki danes alergično ter maščevalno reagirajo na vse kar je ruskega, tudi na kulturo. In se zato mrzlično oborožujejo!?

Doma v Sloveniji se vsa ta zmeda glede jezikovnih človekovih pravic še najbolj kaže v šolskem sistemu pouka tujih jezikov. Vrsta »zakajev«: Zakaj je angleščina prisilno uvedena skupaj z materinščino od prvega razreda dalje? Zakaj ne razumemo razlike med vplivi (kateregakoli) tujih jezikov glede na različno število državljanov? Zakaj ne upoštevamo različne nadarjenosti učencev? Zakaj ne razumemo razlike med prisilnim in prostovoljnim poukom tujega jezika? Zakaj morajo učenci poklicnih šol znati angleško? Zakaj mora slovenski otrok ponavljati razred, če ne zna neslovenskega (tujega) jezika? In tako dalje ... In v razmislek staršem (ki se odločajo namesto otrok!): če menite, da se vaš otrok mora učiti tujega jezika, potem naj se uči kitajščine, ki bo naslednji tako imenovani svetovni jezik!

Seveda obstaja tretja pot, ki edina zagotavlja zaščito maternega jezika in istočasno omogoča enakopravno sporazumevanje ter sodelovanje. Ta možnost je bila obravnavana že leta 1920 v Društvu narodov (in politično izigrana), v OZN leta 1960 po skoraj petdeset milijonih zbranih podpisov (in na sekretariatu politično izigrana), leta 1982 na Unescovi komisiji, imenovani »McBridova« (politično izigrana). Sprejeta in potrjena pa je bila na dveh generalnih konferencah Unesca leta 1954 in 1985, potrjena kot priporočilo na osnovi poročila v parlamentu Evropske unije leta 2023 in preizkušena v mednarodnih organizacijah železničarjev, poštarjev, policistov, turizma in drugih. Gre za mednarodni jezik esperanto, ki je nastal v času pomladi narodov pred 138 leti. Vendar je pred širšo uvedbo vedno znova prevladal interes najmočnejših narodov, ne pa človekove pravice in jezikovna demokracija.

Če se ne znamo zoperstaviti današnji kulturno-jezikovni diskriminaciji in kolonializmu, se bo imperializem nadaljeval v fevdalizem in problema maternih jezikov kmalu ne bo več. Pravica do maternega jezika je dejansko teritorialno omejena, pravici do mednarodne komunikacije v maternem jeziku pa smo se očitno že odpovedali v korist angleščine. Danes je temu namenjeno prisilno učenje angleščine od vrtca do univerze, posledice pa so že vidne z izginjanjem naše materinščine.

Ampak splošna deklaracija o človekovih pravicah govori o pravici do maternega jezika oziroma materinščine in … Ah, dajte nam že mir s to materinščino!