Jezikovna politika, jezikovna demokracija in esperanto

Danes nam je že vsem jasno, da smo tako doma kot v svetu prišli v obdobje velikih sprememb. Gre tako za spremembe v ravnanju z naravnim okoljem kot za spremembe v družbi. Vsak dan je več ljudi, ki se morajo seliti zaradi vojn, revščine, podnebnih sprememb ali zaradi političnih režimov. In tako se vse več ljudi – zdaj že več kot dvesto milijonov na leto – seli in neposredno srečuje z ljudmi drugačnih kultur in jezikov ter s problemom nezmožnosti sporazumevanja oziroma vključevanja v novo okolje.

Lahko rečemo, da je človeštvo v zadnjih stoletjih izjemno napredovalo na področju tehnike in tehnologije – žal se je tudi pomaknilo na rob samouničenja. Sočasno pa ni niti približno enakega napredka na področju družbenih ureditev, demokracije in neposrednega sodelovanja ter povezovanja. Pri tem ima poseben pomen splošna deklaracija o človekovih pravicah v delu, kjer govori o človekovi pravici do maternega jezika in do komunikacije (sporazumevanja). Pravica do maternega jezika je dokaj uresničena ali v uresničevanju, pravica do komuniciranja pa zaradi množice jezikov nerešena in dobesedno namerno (?) zamolčana. To seveda izkoriščajo veliki narodi za imperialne in kolonialne cilje, številni politiki pa zlorabljajo za hujskaštvo in manipulacijo ljudi. Tu se nahaja tudi jedro problema jezikovne politike in jezikovne demokracije.

Gibanje za esperanto je že več kot sto trideset let sestavni del mirovnih gibanj. Avtor esperanta je ta jezik ustvaril kot rešitev nenehnih nesporazumov, sporov in hujskaštva politikov v večnarodnostnih in večjezičnih skupnostih. Esperanto je torej nastal zaradi potreb takratne družbe in ta potreba je danes še večja, kot je bila v tistem času. Esperanto se sicer pojavlja kot gibanje za mir, kot ideja o bratstvu vseh ljudi in seveda kot jezik. Že dolgo pa velja tudi spoznanje, da je esperanto motor jezikovne demokracije, saj vedno znova opozarja na obstoječo neenakopravnost, nepravičnost, kolonializem in diskriminacijo v mednarodnem sporazumevanju.

Pri našem predlogu drugačne rešitve moramo upoštevati predvsem dva temeljna dokumenta. Prvi je že omenjena splošna deklaracija o človekovih pravicah, drugi dokument pa je deklaracija o vprašanju jezika v odnosih med narodi in narodnostmi. Vsebina prvega dokumenta je že omenjena zgoraj, drugi dokument pa je bil na predlog slovenskega združenja za esperanto sprejet leta 1972 v Ljubljani na predsedstvu tedanje Jugoslovanske zveze za esperanto. V osnovi vsebuje predlog, da se vsakdo odpove vsiljevanju svojega jezika v mednarodnem sporazumevanju in da kot znak spoštovanja ter enakopravnosti sogovornika kot drugi jezik za sporazumevanje uporabi mednarodni jezik esperanto.

Kot sem dejal v uvodu, so oziroma smo esperantisti sestavni del družbe, zato smo se dolžni odzivati na dogajanje ter vedno znova predlagati rešitve v korist ljudi in demokracije. Ob nastajanju nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje od 2023 do 2033 ministrstvu za šolstvo predlagamo spremembo na področju pouka jezikov: predlagamo zaščito našega maternega jezika slovenščine, uvedbo esperanta kot uvodnega (mednarodnega) tujega jezika ter šele nato pouk kateregakoli tujega nacionalnega jezika. Pričakujemo odziv ministrstva, še bolj pa odziv širše družbe. Ta odziv bo tudi dober kazalnik zavedanja o potrebnosti korenitih sprememb v medčloveških in mednarodnih odnosih na področju človekovih pravic do enakopravnega sporazumevanja ter sodelovanja.