Ljubljana, rodno mesto Denisa Poniža

Prebral sem knjigo esejev Denisa Poniža, kjer v eseju Rodno mesto piše o današnji Ljubljani. Tu ugotavlja, da se je Ljubljana v zadnjih desetletjih iz srednjeevropskega mesta spremenila v balkansko Palanko, balkansko Ljubljano pod dosmrtnim županom in balkanskimi prišleki, v glavnem kriminalci in brezdelneži s svojo kulturo, navadami, glasbo, kulinariko …, skratka, spreminjajo jo v umazano Palanko »ob pomoči famoznih (slovenskih) intelektualcev, skupaj z netalentiranimi, kot so 'kao' raperji, kriminalci, brezdelneži, in drugimi naplavljenimi faktotumi z juga nekdanje države«.

Avtor ugotavlja, koliko človeškega potenciala smo izgubili v zgodovini zaradi različnih dejavnikov, nazadnje v bratomorni vojni in povojnih pobojih in zaradi eksodusa nasprotnikov komunizma v Argentino ... (Nič ne omenja domačih izdajalcev in sodelovanja z okupatorji, katerih posledica je nesorazmerno več nepotrebnih smrti, in povojne poboje kot posledico te kolaboracije z okupatorji.)

Ne bom našteval še ostalih primerjav in »dejstev«, ki jih gospod Poniž niza v tem eseju iz zgodovine, in sicer uporablja samo tisto, kar v danem trenutku ustreza in je skladno z njegovim pogledom na svet. Po njegovem mnenju Ljubljana izgublja srednjeevropski šarm, »ki ga niso mogli povsem uničiti tudi v petinštiridesetih letih totalitarne vladavine (…), danes je neprepoznavna zaradi vdora balkanskih navad, kulinarike, glasbe, obnašanja in navsezadnje odkrite kriminalne dejavnosti (….)«, katerih akterji so po njegovem kdo drug kot Balkanci iz nekdanje skupne države.

Za vse, kar je po njegovem narobe, so krivi tujci, kajpak z juga. Vsi so kriminalci, lenuhi, iščejo socialne bonitete, posedajo po kafičih …

Tako so pisali o nas, Slovencih, Italijani v dvajsetih letih 19. stoletja, še posebej kasneje fašisti: vsi Slovenci so nekulturni, napol živali, niso ljudje; tako so pisali nekaj kasneje nacisti o Slovanih, Židih, ciganih; to je razmišljanje, ki prinese največ nesreče tistemu narodu, ki ima takšne pisce (ja, zgodovina je pomembna).

Gospod Poniž se sklicuje na slovenstvo (seveda tisto njegovo, pravo), je pa že Andrić nekje napisal, da največ naredi nekdo za domovino, če prijazno sprejme tujca; slovenstvo ne sme pomeniti sovraštva do drugih narodov. Mi pa (oziroma naši politiki) začnemo novo državo kar z izbrisanimi. Kdo bi upošteval Iva Andrića, Balkanca iz Palanke … (kolikor je znano, je g. Poniž v eni »Palanki« doktoriral).

Od pisca z akademsko izobrazbo bi pričakoval nekaj več širine, predvsem pa objektivnosti in poznavanja zgodovine. Nihče, ki razumno in pošteno razmišlja, se ne more strinjati, da so vsi tujci kriminalci, lenobe itd. Imamo pravno državo, ta poskrbi za tovrstne ljudi, ne glede na narodnost.

Jankovića, ki ga pisec omenja v bratovščini z »južnjaki«, seveda v negativnem smislu, so za župana izvolili občani Ljubljane, na volitvah … Kakšen župan je bil, bo objektivno povedala šele distanca časa. Kako bi po piščevem mnenju morali občani izbirati župana?

Kar zadeva Ljubljano, ne vem, po katerem času se g. Ponižu toži – še pred dobrimi sto leti je bila večja vas z nekaj tisoč prebivalci. V SHS, prejšnji Jugoslaviji, pred 1. svetovno vojno do 2. svetovne vojne ni bila po ničemer podobna srednjeevropskim prestolnicam (Praga, Dunaj, Budimpešta …), sedaj v novi državi pa je zaživela kot prestolnica z vsemi svojimi napakami in prednostmi – takšno imamo tudi radi, naša je. Ne bi bilo dobro v vsem oponašati te »srednjeevropskosti«, takih mest je že dovolj, vsa so bolj ali manj enaka. To, da se, oh, groza, v Ljubljani prodajajo čevapčiči in pleskavice in se na kakšni zabavi sliši balkanski melos, pa jo dela še bolj očarljivo. Mi, Slovenci, imamo to srečo, da smo od zahodnjakov v zgodovini prevzeli smisel za red, delo, organizacijo in od južnih narodov, s katerimi delimo zgodovino, nekaj simpatične sproščenosti in ležernosti. To nas dela uspešne in zanimive.

Slovenci smo obstali in preživeli hujše pritiske, naša preteklost je težka – lakote, vojne, tuje države ... Šele po 2. svetovni vojni so se nam začeli boljši časi, predvsem pa danes v lastni državi. Moramo se zavzemati za pravno državo, v kateri bomo vse merili z enakimi vatli.