Hot dog ali čevapčiči, to je zdaj vprašanje

V Portorožu imajo težave s turistično ponudbo. Vsega so krivi čevapčiči, ki si jih je omislil podjetnik v svojem lokalu. No ja, ni ravno lokal, ampak bolj terasica, majhen kiosk, žar, senčnik in točilnica za »pir«. Ne vem, zakaj so se šele zdaj spravili ravno na čevapčiče. Saj jih v tem kraju pečejo že najmanj 60 let.

To seveda ni pošteno do kebaba in hamburgerjev, ki jih cmarijo pred hotelom Kempinski Palace že kakih 15 let. Niti ni pošteno do sladkorne pene, palačink, različnih sladolednih zvarkov, do umetnega sadja, kokic in še več deset drugih sumljivih pojavov takšne ali drugačne kulinarične, gostinske, »kulturne« ali turistične šare, ki se razrašča čez vrtnice kot plevel v najboljšem pomenu besede. In to na stojnicah, v kioskih vseh možnih izvedb, od tipično hribovskih do antarktičnih in podsaharskih, alpsko-himalajskih in celo cirkuško zabavnih. Vsak od teh najmanj petinpetdesetih bi si zaslužil debele naslove v časopisu. Da o svetlobnem in hrupnem onesnaženju, s plastiko obdanih akvatorijih najlepših plaž, o arhitekturnih spomenikih, okinčanih v najbolj žlahten kič, o ruševinah in številnih drugih smetiščih portoroške zgodovine raje ne povem.

Glavni grešni kozli letošnje portoroške sezone niso cene, ampak čevapčiči. Tako trdijo hrenovke. Hot dogi niso vroči psi (kot bi kdo napačno prevajal), ampak globoko ranjene hrenovke, ki se jim v tem kraju zaradi čevapčičev godi krivica. Pravijo, da čevapčiči ne sodijo v ta kraj in da bi bile hrenovke veliko boljša izbira. Ker Portorož tako in tako nikoli ni znal razviti butične turistične ponudbe, ker imajo hoteli preveč sob (in že zato ne morejo biti butični, kot so berlinski Adlon in svetovnoverižni Mandarin Oriental), ker turistom, ki pridejo, kultura dol visi in imajo veliko raje Dina Merlina, Radie Veseljake, Severino in podoben turbo folk bunga bunga tingl tangl. To je jasen dokaz, da so čevapčiči mimo in da bi morali končno dati priložnost hot dogom, ki edini vedo, kako se streže nekdanjemu pristanišču rož. Vztrajne pa so, te »hrenovke«.

Ko so nutrije še kisle, pridejo tudi kumarice prav

Vztrajen je tudi Grah Tamau Fižou, ki se je nekam v koruzo skril in po vseh razrešitvah, po vseh sodnih zavrnitvah in soglasnem prenehanju njegove začasnosti še zmeraj kriči, da se mu že od Jajca dalje še kar naprej godi krivica. Krivica menda tudi zato, ker mu je kljub devetim (9) milijončkom evrov izgubice v javnem zavodu uspelo nakupiti za več deset tisoč evrov grafik, s katerimi je okinčal pisarne RTV. Odprto ostaja vprašanje, kje komaj čakajo, da vendarle zaposlijo tako uspešnega direktorja. In kje komaj čakajo, da prevzamejo četico tako izkušenih specialcev, ki so se žrtvovali za domovino, da bi pokazali, kaj se to pravi uravnoteženo, raziskovalno, razgledano, neobremenjeno, sodobno in avantgardno novinarstvo.

Indijanski vrači napovedujejo, da se bo septembra v stari stavbi na Kolodvorski še pošteno prašilo, če bo hotel novi Zvezdan vzpostaviti minimalne in življenju znosne higienske standarde. Skoraj nemogoče se zdi, da bi novim metlam uspelo povsem odpraviti vse posledice sofisticirano škodljivega delovanja, katerega glavni cilj je bil diskreditacija medijev nasploh. Če jim uspe prebuditi zarotniško stanje duha, v katerem je vsak od nas ena sama majhna španska tovarna toče in sprožilec poplav, potem so zarotniki dosegli cilj in ostali na konju. Z njim lahko do onemoglosti jahajo svoje vernike. Verniki pa so vsi presrečni zanje pripravljeni žrtvovati vse.

Letos je postalo tudi laponskim turistom (ki pridrsajo s sanmi) jasno, kako so v tej državi že zdavnaj zavozili prometno strategijo. Na najbolj prometnih slovenskih cestah se to dogaja že vsak dan. Ko smo februarja 2016 tedanjega infrastrukturnega ministra Petra Gašperšiča potipali, kdaj bo tretji pas od Ljubljane do Postojne, je modro odgovoril, da je nujnejša tretja os. Tudi sedanja ministrica je zaplete pred Koprom še maja reševala z delovnimi skupinami. Nekega lepega poletnega dne je rahlo spremenila taktiko. Še ta mesec bodo podali vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja še za Primorko in morda le začeli dokupovati zemljišča. Seveda je tudi Laponcem jasno, da tretji pas do Vrhnike ne pije vode. Verjetno se bo treba pripeljati vsaj do Notranjske, če bomo hoteli namakati noge v morju Adrijanskem. Da o cesti v Istro ne govorimo. In ko jo bodo dogradili, bo tudi dodaten pas preozek. Tito je ukaz o gradnji obalne hitre ceste izdal leta 1970. Predrznež.