Kaj je Žižek vedel, mi pa še ne?

Žižkovi komentarji o neizdelani politiki Evrope do migracij (zapisal jih je takoj po knjižnem sejmu v Frankfurtu) so izzveneli v prazno. Kako ne bi, saj še sami sebe ne znamo integrirati! Medijski cunamiji ob evropskih volitvah so na politično ploščad naplavili vsakovrstne nestrpneže in nestrpnice, tudi našo novopečeno politično nestrpnico (menda pravilno »medijska vplivnica«). In zgodil se je bliskovit izvoz evropske čustvene in duhovne revščine iz »plebsa« v bruseljski parlament. O potrebah ljudi bodo zdaj odločali tudi ekstremno fobični duhovi. Le kaj vse nas čaka?

Moj polstoletni strokovni stik z medicino ustvarja zanimive in globoke uvide v trpljenja ljudi. Ko smo se novopečeni študenti seznanjali s potekom zdravstvene nege v bolnišnici in preučevali temperaturne liste, me je gospod srednjih let – zelo zadržano – prosil za pomoč pri zaužitju jogurta z omarice ob postelji. Njegovo oslabelo telo mu za ta namen pač ni služilo, medicinsko sestro pa bi moral poklicati.

Ta uvid v grozljivo breme človekove nemoči je bila moja prva šola razumevanja stisk pomoči potrebnih. Na podobno temo sem izjemno težko breme doživela v času svojega sodelovanja v ekipi mobilne cepilne enote Krasa in Brkinov. V spremstvu reševalcev sem vstopala v domove nepokretnih in osamljenih ljudi in osuplo dojemala domet zdravstvene in socialne oskrbe pomoči potrebnim. Ob tem pa mi je kilometrina mojih že skoraj štirih delovnih desetletij začela vsiljevati še slutnjo lastne potencialno ranljive prihodnosti. Bilo me je vse bolj strah.

Pa naj se vrnem v študentska leta. V dvorani Univerze v Ljubljani sem sledila predstavitvam nagrajenih raziskovalnih nalog za Prešernovo nagrado, od katerih mi je ostala v spominu le ena. Politološka obravnava razmer v Palestini. Takrat mi je kolegica Margareta, prijateljica in soavtorica najine raziskovalne naloge, šepetaje sporočila, da je leto prej na mednarodni izmenjavi študentov slišala izjavo neke izraelske študentke o tem, kako so Palestinci socialno zaostali, živijo v nespodobnih razmerah brez vode in sanitarij, spijo z živalmi, iz povedanega pa je bilo menda razbrati študentkin odpor do tistih ljudi. Sočutje z izključenimi se je iz takratnega Margaretinega srca prelilo tudi v moje. Skupaj sva namreč študirali socialno medicino in higieno in ob tem spoznavali, da je takratno jugoslovansko zdravstvo te reči na odročnih predelih Slovenije in vseh »bratskih republik« načrtovalo strokovno odgovorno in spoštljivo do ljudi, za katere je takratna država želela skrbeti.

Enako misleče, mlade in stare, srečujem v inštitucijah prebujajoče se civilne družbe. FOTO: Črt Piksi

Danes so časi drugačni. Anhovo, neobstoj ali izklapljanje (preobremenjenih) čistilnih naprav na Krasu, nepravilne poti za vodo in kanalizacijo v Ljubljani, uničevanje narave za dobičke logističnih in trgovinskih centrov ... Kdo si bo še upal živeti v takem svetu?

Ko sem ravno postala specialistka pediatrije in obenem še mama treh otrok, mi je življenje še naprej odpiralo oči za integracijo. Spomnim se srečanja Združenja za pediatrijo v Lendavi, do katere smo se zaradi gradnje avtoceste cijazili preko pet ur. Danes bi bilo to »nezaslišano«, takrat pa je pomenilo »naš dragoceni čas za druženje in konstruktivno izmenjavo mnenj«. Tudi od tistega kongresa sem si zapomnila le eno vsebino: predstavitev dela pediatrov in šolskih zdravnikov na območju severovzhodne Slovenije s posebnim poudarkom na preventivni in kurativni zdravstveni oskrbi romskih otrok. Napori, da bi vsem otrokom in mladostnikom zagotovili sistematične preglede, jih vse cepili, skrbeli za njihovo zdravo hrano, čisto vodo, higieno. Z roko v roki s šolami in centri za socialno delo, seveda. Občuten napredek celostne oskrbe te populacije je bil dosežen z usklajenim delovanjem omenjenih služb in ob izdatni podpori odgovornih ministrstev. Takrat so ta zmogla zagotoviti dobro zakonodajo in jo v realnem svetu tudi podpirati.

Danes žalostna in zaskrbljena berem in poslušam o zadregah z Romi na drugem koncu Slovenije. In z enakim čustvenim nemirom spremljam pripovedi kolegic in kolegov o tem, kako se nam ruši ena najbolje načrtovanih služb v evropskem in svetovnem zdravstvu – naša primarna pediatrija. Tudi sama že dolgo rešujem kadrovsko sušo v zdravstvu in trpim skupne bolečine, ki jih zdravništvu ustvarja pasiven in neredko odkrito destruktiven odnos lokalnih ali državnih politikov, nekaterih ljudi, zaposlenih v službah ministrstev. Pa tudi tistih kolegic in kolegov, ki javni interes postavljajo v ozadje svojih prizadevanj, ali pa tistih, ki svojo strokovno veličino hranijo s poniževanjem drugih. Nenazadnje pa stvarnost oblikuje tudi medijsko izkrivljanje podobe zdravnika.

Tudi v svojih poznih letih se želim pristno integrirati v ta svet, saj je integracija edina pot za njegovo preživetje. Enako misleče, mlade in stare, srečujem v inštitucijah prebujajoče se civilne družbe. S svojim spoštovanjem do ljudi in s svojim veseljem do življenja se trudim dodajati toploto ognju, ki ga netijo dobri in srčni ljudje v Inštitutu 8. marec. Zelo zavzeto podpiram prizadevanja za varen in dostopen splav v Evropi, saj mnoge sile preprečujejo enakopravno integracijo žensk. Izsiljujejo popredmetenje ženske na raven stroja za rojevanje. To pa ni več »sveta preproščina«. Danes je to zločin.

Gabor Maté v knjigi Navidezna normalnost štirim načelom »celjenja« človeka (pristnost, iniciativnost, zdrava jeza in sprejemanje) dodaja še dve: aktivizem in zagovorništvo. To je to! Zato sem zraven.