Naročanje na uro in druge izboljšave za razvoj zdravstva

Moja razmišljanja so v veliki meri blizu tistim, ki jih je v Sobotni prilogi 11. februarja v prispevku z naslovom Slovensko zdravstvo na razpotju predstavilo sedem umov našega zdravstva. Nekaj besed pa želim nameniti »naročanju na uro«, ki naj bi bilo po mnenju piscev uvedeno za potrebe obvladovanja epidemije, zdaj pa naj bi bil čas za njegovo odpravo.

O naročanju na primarnem nivoju sem pisala v knjigi Od zdravja do zdravja. Leta 2012 sem jo uredila ob 40-letnici Zdravstvenega doma Logatec, ko smo s prijavo na državni razpis našo dotrajano stavbo spremenili v »naš najlepši in najboljši zdravstveni dom«. V zapisu »Naročanje pa le ni mačji kašelj« je uvid, kako veliko breme staršem in otrokom predstavlja zapravljanje časa, prebitega v čakalnicah. Še posebej v času zimskih epidemij so čakalnice leglo infektov in zato za bolnike nevaren prostor.

Prva uvedba naročanja – takrat z deljenjem številk, ki jih je čez vikend iz kartona izdelala naša medicinska sestra – se je izkazala za povsem neprimerno. Iz stiske nas je rešil kolega iz dispanzerja za medicino dela, prometa in športa. Med svojimi knjigami je našel monografijo založbe Zagrebačka knjiga s povzetki raziskave različnih načinov naročanja v hrvaški splošni medicini. Izvedena je bila že v sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Po skrbni preučitvi svoje realnosti smo se odločili za naročanje po telefonu ali osebno v razmaku desetih minut. A prvi, ki se s tem ni strinjal, je bil eden od zdravnikov splošne medicine. Zagrozil mi je s prijavo na disciplinsko komisijo Zdravniške zbornice Slovenije. Bal se je, da bomo »pregledali npr. 20 ali 25 otrok, druge pa prepustili dežurnemu zdravniku«. Neki drug skeptik je svoj protest naslovil kar na Val 202 za oddajo Kje pa vas čevelj žuli? Po klicu novinarke sem v eter poskušala pojasniti, da namen naročanja ni odklanjanje pacientov, ampak njihovo razporejanje na način, da s čim manj čakanja pridejo do pregleda vsi, ki si nasveta in pomoči želijo, še isti dan ali celo takoj pa vsi tisti, za katere je to nujno.

Ne bi verjeli, a takšno naročanje je zahteval ZZZS za vse službe v primarnem zdravstvu šele dvajset let za nami. Malo prej ga je vpeljala pediatrinja v koprskem otroškem dispanzerju in od nje smo prevzeli tudi prvo navdušenje in pogum za to dejanje. Ona pa je idejo dobila od svoje prijateljice, ki je takrat že nekaj let delala kot pediatrinja v Franciji.

V največji možni meri je pediatrom in šolskim zdravnikom prav z ustreznim naročanjem uspelo zagotoviti potrebno oskrbo otrok in mladostnikov, kakorkoli že je to terjalo mnogo iznajdljivosti in potrpežljivosti osebja in staršev. Zaradi odlične povezanosti specialistov v okviru Sekcije za primarno pediatrijo in Sekcije za šolsko, študentsko in adolescentno medicino so si pediatri in šolski zdravniki (tudi s sodelovanjem koncesionarjev) v epidemiji po regijah zelo hitro razdelili delo za oskrbo različno bolnih otrok. Z velikimi napori so ohranjali tudi preventivno delo s cepljenji, zaradi česar smo ena redkih držav na svetu, morda celo edina, ki v času epidemije ni zasledila upada deleža cepljenih otrok.

O naročanju na primarnem nivoju sem pisala v knjigi Od zdravja do zdravja. Leta 2012 sem jo uredila ob 40-letnici Zdravstvenega doma Logatec. FOTO DEJAN JAVORNIK/SLOVENSKE NOVICE

Preobremenjenost in izgorelost zdravnikov primarnega nivoja nista prisotni le med družinskimi zdravniki, ampak v kar 70 odstotkih tudi med pediatri in šolskimi zdravniki. Svojih že odraslih pacientov ne morejo predajati družinskim zdravnikom. Zato ima v otroških in šolskih dispanzerjih svoje »izbrane zdravnike« še vedno kar 65.000 odraslih oseb, ki tja ne sodijo več. Na državnem nivoju bi jih smiselno lahko prišteli k tistim 130.000 pacientom, o katerih se govori in piše v javnosti.

V razmišljanje o naročanju in izgorelosti sodi tudi vprašanje, kako za svoje zdravnike v javnih zavodih skrbijo njihova vodstva. Kjer se ta skrb ne udejanja v pravi meri, si zdravniki sčasoma omislijo odhode. Gredo v drug zdravstveni dom ali v pridobitve koncesij. Resno bi se morali zamisliti nad vprašanjem, zakaj se je v nekem zdravstvenem domu v Sloveniji od množice za zaposlitev predvidenih specializantov pediatrije zaposlil le eden. Tudi ustanovitev morebitne tretje medicinske fakultete ne bi prispevala k rešitvi tega problema. Je pa nujno povečati vpis na fakultetah, ki ju že imamo. Predvsem pa je v družbi nujno dvigniti zavest o potrebnosti razvoja sodelovanja in solidarnosti med ljudmi, tudi med zdravniki samimi in med zdravstvenimi delavci nasploh. K ustrezni podobi zdravnika bi lahko prispevali tudi javna RTV in drugi mediji. Pa smo v Sloveniji priča prav nasprotnemu procesu. V Franciji na javni RTV predstavljajo pozitivne podobe zdravnikov različnih specialnosti – in gledanost je velika. Pri nas pa nekateri zaposleni na javni RTV in tudi nekateri drugi mediji podobo zdravnikov sistematično spodkopavajo. Prav to počnejo tudi nekateri vase zaverovani profesorji zasebnih univerz, ko se kitijo z naborom na proticepilskih forumih paberkovanih umotvorov.

Zaposleni smo pred desetimi leti istočasno z obnovo stavbe v svoje delo uvedli tudi sistem kakovosti ISO 9001. V jubilejno knjigo smo s ponosom zapisali tudi svojo vizijo iz poslovnika kakovosti: »Zaposleni v ZD Logatec razvijamo našo ustanovo po načelih kakovosti in odličnosti. Želimo, da bi se naš ZD razvijal v najsodobnejšo, visoko strokovno, dinamično in poslovno uspešno pa tudi varno in prijazno zdravstveno organizacijo. Ob vsem tem bomo upoštevali specifične zahteve časa in prostora, v katerem delujemo, da bomo dosegli največje možno zadovoljstvo naših bolnikov, zaposlenih in širše družbene skupnosti.«

Ali takšno vsebino zaposleni v katerikoli zdravstveni organizaciji tudi dejansko živijo, pokaže čas. Kjer jo, se kolektivi številčno krepijo in pridobivajo nove programe, iz drugih pa ljudje bežijo.

Kot dobro ocenjujem namero vlade, da bi se v Sloveniji zgledovali po družbah severne Evrope. Te so v razvoju družbene in individualnih zavesti pred nami. To lahko – znanstveno podkrepljeno – dojamemo v knjigi Davida Cigoja Razvoj zavesti. Pa so ta dognanja lahko zagotovilo, da bi ob pospešenem zorenju naše družbene skupnosti zmogli uspešno oblikovati tudi reformo našega zdravstva? Čas bo pokazal tudi to.