Dobra izbira: prava pojasnila, čistoča in odgovornost

Ena od kolegic na e-povezavah sekcije za primarno pediatrijo je pred kratkim poskrbela za naše strokovno vznemirjenje. Seznanila nas je s tem, kakšne izjave zdravnika mikrobiologa prof. dr. Miroslava Petrovca krožijo po družbenih omrežjih.

Osupljivo. Kako šele je lahko osupnil ta odlični strokovnjak in predavatelj, ko se je začel spraševati, ali je bilo trganje njegovih besed iz pravih kontekstov le plod neposrečene kombinacije naključno izbranih zanimivih izjav za objavo ali gre za multipliciranje misli neodgovornih posameznikov, ki jih vodijo želje po senzacijah – ali celo želje po diskreditaciji strokovnega znanja nekega uspešnega in strokovno zelo spoštovanega človeka. Upam, da le prvo.

Druga od kolegic nas je kmalu za tem seznanila z izvirnim besedilom in nas s tem tudi pomirila. Gre za odličen prispevek, v katerem se po eni strani kaže obsežno profesorjevo znanje, po drugi strani pa njegova sproščenost in preprostost, s katero pristopa k ljudem in v resnici marsikoga navduši. Nikoli ne zavzame vzvišenega piedestala vsevedneža. Pomembni sta mu jasnost in preprostost, strokovna sporočila pa začini še z radoživostjo. Morda precej neznačilno za Slovence!?

Kadar ljudje berejo izjave, iztrgane iz konteksta, lahko branje naredi veliko škode. Napačno razumevanje rojeva še nove neumnosti. Te pa izkažejo svoje škodljivosti v posledični napačni naravnanosti ljudi in v napačnih odločitvah za delovanje v vsakdanjem življenju. Tako se namesto razumevanja strokovnih dejstev in odločitve za odgovorno vedenje lahko rodijo zapleteni konflikti in anarhija.

Z mislijo na moč, ki jo za spopadanje z virusom sars-cov-2 v resnici že nosimo v sebi, se je vredno spomniti na dokaj neprijetne rezultate raziskav o naših rokah. Umivanje rok je bilo do nedavna prisotno pri okoli 30 odstotkih moških in okoli 60 odstotkih žensk, potem ko so zapustili javni wc. Kolikšen odstotek ljudi si umije roke v domačem okolju, ne vemo. Malo več ali celo še manj? Koliko ljudi dnevno večkrat sega z rokami do oči, ust in nosu, pa rok nimajo umitih? Si brišejo nosove in usta in si rok potem ne operejo in ne razkužijo? Če pa si po uporabi stranišča že umijejo roke, koliko jih odpre vrata in pipo z isto roko, s katero so si prej brisali zadnjo plat?!



Še po skoraj pol stoletja se nasmiham ob spominu na svojo oboževano profesorico Alenko Radšel Medvešček. Vsa navdušena in vedno nasmejana nam je predavala o prenosih okužb, kaj so členi v Vogralikovi verigi kužnosti in kako jih lahko obvladamo. Po praktičnih vajah na infektološkem oddelku nas je zbrala v mali sobici za doživetje izmenjave mnenj. Tam nam je, enako nasmejana kot vedno, pojasnila tudi nujnost, da vsakemu pacientu, ki je odpuščen po zdravljenju driske, pojasnimo vse pomembno glede prenosa okužb. Tudi,če gre za profesorja ali inženirja, torej fakultetno izobražene ljudi, nujno vse o tem, kako naj pravilno poskrbijo za svojo higieno, da ne bi okuževali drugih.

To je tudi sporočilo, ki bi ga morali sprejeti, razumeti in odgovorno udejanjati vsi, mladi in stari. Ukrepi, ki jih predlaga oziroma zahteva vlada, pač imajo svojo preventivno težo. Njihovo spoštovanje in upoštevanje sta stvar človekove zrelosti. Koliko zrela je za kaj takega slovenska družba? In pojavi se kar nekaj še drugih vprašanj.

Na primer: Koliko spoštovanja do drugih lahko pripišemo tistim staršem, ki ob prihodu v zdravstveni dom nočejo ne sebi ne otroku nadeti maske? Ob tem, da masko povsem sproščeno in pravilno nosijo mnogi petletniki, ki prihajajo na sistematski pregled za vstop v šolo. In celo 18-mesečni otrok, ki je prišel na obnovitveno cepljenje po programu. Koliko spoštovanja in ljubezni do svojega otroka imajo tisti, ko temu otroku nočejo omogočiti zakonsko zagotovljenih sistematičnih pregledov, ki jih država zagotavlja slovenskim otrokom vsaki dve leti? Koliko razumevanja pomena cepljenja je v glavah in srcih tistih, ki ne vedo tega, kar ve prof. Radšel? Namreč, kako je bila v njenih zgodnjih strokovnih letih infekcijska klinika v epidemiji poliomielitisa nabito polna bolnikov, ki so jim zaradi paralize mišic omogočala dihanje le mehansko vodena železna pljuča.

Koliko ljudi bo pozimi vendarle upoštevalo vsakoletne predloge pediatrov, naj v času epidemije gripe ne rinejo množično v nakupovalne centre in druge zaprte prostore? Koliko jih bo pridobilo dovolj znanja, da ne bodo podlegli dramatičnim teorijam zarot, ki jih širijo nepoznavalci in samooklicani poznavalci?

Odredbe so stvar politike, odgovorno vedenje pa je stvar posameznika. Vsakega.