Spektakel in ideologija

Spektakel je zatresel znanstveno javnost leta 1967, ko je francoski avtor Guy Debord objavil knjigo z naslovom La société du spectacle (Družba spektakla). Debord se v njej kritično loti premisleka odtujitve v kapitalizmu. Spektakel je inverzija stvarnosti, blago, tržišče, družbeni red. Skratka, nadvlada, ki vsiljuje ljudem vizualne predstave in sisteme vrednot.

Iz tega izhaja, da je spektakel ideologija. Ideologija nas zajame takrat, ko nekaj dojemamo kot objektivno realnost, ko ji uspe uokviriti sam način, kako vidimo nekaj kot samoumevno stvarnost in danost. Najbolj ideološka je takrat, ko realnost predstavi kot neideološko. Ko politik pove, da nima z ideologijo nič, pove le, da ne ve, kaj ideologija sploh je.

Med definicijami političnih ideologij je meni najljubša ta: ideologija je moje sprejemanje političnega sistema, da bi mi življenje v tem sistemu bilo koliko toliko znosno. Ja, ideologija je huda reč.

Splet nas je pripeljal v informacijsko superavtocesto. Kakor hitro dobimo informacijo, jo naglo zamenja nova. Novičarska hiperprodukcija, vodena s hiperprodukcijo političnih informacij predvsem prek elektronskih medijev, pelje v svet simulacije, v katerem živimo v eni halucinaciji realnosti.

Politiki nas prepričujejo, kaj so prave vodilne vrednote. Politiki šokirajo. S tem dosežejo hipnotično obnašanje množic in splošno paranojo. Človek postane konfuzen in razosebljen. In ker človeške fiziološke sposobnosti v evolucijskem smislu še niso pripravljene na hitro zaznavanje, predvsem ne na hitro spremembo vizualnih stimulusov in nenehnih bombastičnih informacij, enostavno ni časa za oceno resničnosti. Zaradi tega prihaja do kolapsa, preutrujenosti in popolnoma pasivne absorpcije političnih novic.

To proizvaja pokorne množice. Politika je ekstatično stanje transa z nenehnim pojavljanjem »novih in novih« predstav. Politika je Freudov vodja črede s ciljem uničevanja razumne kritične distance. Paradoksalno, šele skupaj s fantazijo politika postane resnična, mit je potreben za njeno eksistenco. In če ima volilno telo v odtujenem svetu na izbiro fantazijo, ki se zdi resnična, ali kruto realnost, bo seveda izbralo mit.

Ves čas smo v političnih shizofrenih ponovitvah. Z nenehnim ponavljanjem politika doseže svojo tarčo. A to je make-up dojemanje nje same kot edine prave v zgodovinskem času. Ker smo subjektivno spremenjeni, verjamemo tistemu, kar vidimo, kar odpira neskončne možnosti za politično reprodukcijo in manipulacije.

Politični spektakel potrebuje sovražnike. Zunanje in notranje. Covid-19 je nekakšen hibrid; zunanji in hkrati notranji sovražnik. Sovražnike politiki izvlečejo iz predala po potrebi. Posebej, ko je treba frustrirajoče lastne poteze zamegliti. Politika ima svojo specifično terminologijo. Vsi govorijo isto, kot da bi jih klonirali. (Transparentno, demokratično, volja ljudstva, človekove pravice, spoštovanje ustave, vladavina prava, evropske vrednote, neodvisnost sodstva, ničelna toleranca, moralni standardi itn.)



Vmes se po šestnajst ur interpelirajo in lustrirajo, slikajo selfije s somišljeniki. Hočejo referendume, da izsilijo svoje interese, pa četudi gre za strogo strokovno zadevo, o kateri ne oni ne narod nimajo pojma. Razdelijo si državne proslave na dva dela. Ko jih novinarji sprašujejo o neki aferi ali škandalu, takoj akutno zbolijo za pozabljivostjo. Socialna omrežja jim služijo za samopromocijo, širjenje svojih univerzalnih resnic, žalitve drugače mislečih in ironična prostaštva. Tako so se izostrili v javnih nastopih, da bi od prve zmagali na avdiciji pred strogo komisijo ljubljanske drame.

Kljub temu se vsakič mazohistično udeležujemo volitev. Ko čakaš na izide, imaš statistično 50 odstotkov možnosti, da te razglasijo za pametnega, ker si prepoznal »pravi program«, in 50 odstotkov možnosti, da si bebav, ker nisi prepoznal »pravega programa«. Po volitvah se slikajo za narodov spomin, sklepajo večne koalicije tudi s tistimi, katerih program ni »pravi«. Samo da bi odločali. O sebi. Kot stransko škodo morajo odločati tudi o nas. In če kdo od volivcev vidi v volitvah priliko, da bo bolje, bi jih spomnil na lucidno misel dr. S. Žižka: »Če vidiš luč na koncu tunela, je to verjetno vlak, ki drvi proti tebi.«

In ker verjamemo medijem (po logiki, »da na televiziji že ne smejo lagati«), se volivci na ta način posledično odpovedujemo življenju v prvi osebi. Postajamo voajerji politične kulture. Zdrav razum nam zbeži v abstrakcijo. Z uboganjem politično karizmatične osebnosti postajamo blago spektakelske politične kulture, kar pelje do popolne servilnosti družbenemu sistemu in ruševine varnosti. Če nismo srečni, je nekaj narobe z nami. Triumfirali so politični spektakli na dveh nogah, ki so se odmaknili na oder, v predstavo lastne samovšečnosti.

Takšno stanje družbe je tarča kulture političnega spektakla. Spektakelsko gledano povsem mirno rečemo, da je politična levica v glavnem le politična desnica, ki želi dati vtis boljšega človeškega obraza. Sredina je nekakšno čudo, ki išče samo sebe. Veliki oder iluzij ustvarjajo tisti, ki gospodarijo nad našimi življenji. Anatomija političnega spektakelskega imperija se je definitivno premaknila v ekran. In zaradi tega me tempelj demokracije spominja na Versailles Louisa XVI., včasih pa na Las Vegas.

In kako je že imel prav Jean Baudrillard, francoski mislec, ki je zapisal nekako takole: Narod ve, da nič ne ve (bistvenega, op. NK.), in tudi noče vedeti. Zato, ker ljudje vedo, da četudi bi vedeli, ne bi mogli nič narediti, nič spremeniti. Zato se enostavno pasivno prepuščajo nenehnemu političnemu spektaklu.

Na koncu, kaj naj po vsem tem zaključim? Nehajte me/nas (upam, da imam vsaj nekaj somišljenikov) ideološko zajebavati! Če imajo A. Schopenhauerja za največjega pesimista med filozofi, potem sem jaz največji pesimist med upokojenimi zdravniki! Glede politike!