Vsi bi radi živeli bolje, a se ne spoštujemo

Nacionalni inštitut za javno zdravje in okolje v Amsterdamu je pred nedavnim omogočil predstavnikom petnajstih evropskih držav seznanitev s primerom dobre prakse na področju mobilnih cepilnih enot na Nizozemskem. Inštitut ima široko razvejano mrežo služb, ki so že desetletja zelo dejavne na področju raziskovanja, varovanja, spodbujanja in zagotavljanja zdravega bivanja in življenja ljudi. Poleg številnih preventivnih dejavnosti so v domeni Nacionalnega inštituta tudi cepljenja. Nimajo cepljenj, ki bi jih kot obvezna zahtevala država. Na željo ljudi jih predpisujejo njihovi zdravniki, plača pa jih zavarovalnica. Le nekaj cepljenj opravijo ljudje tudi kot samoplačniška.

Zaradi takšne prakse so cepljenja proti virusu sars-cov-2 ponudili ljudem zelo hitro. Ob tem so na številnih javnih mestih omogočali tudi testiranje, prav tako brezplačno. Ker v svojih vrstah ob medicinskih sestrah, zdravnikih, psihologih, socialnih delavcih, dietetikih, kineziologih zaposlujejo tudi »poznavalce človekovega vedenja«, so hitro ugotovili, da cepljenja ljudem ne morejo približati s tem, da bi jih strašili ali v cepljenje silili. Ubrali so odprte, sproščene, v skupnost usmerjene pristope. Prijazno označena cepilna mesta so uredili v cerkvah, športnih dvoranah, v parkih in na ulicah. Bolj kot pestra ponudba cepilnih mest nas je presenetila navedba, da so pri tej izjemno dobro načrtovani dejavnosti v veliki meri sodelovale množice ljudi iz lokalnih skupnosti. Ko ljudje zaradi pandemije niso mogli na delo, so se priglasili v sodelovanje: postavljali so cepilne bokse, stole in mize, priskrbeli hrano in pijačo za ekipe na terenu, delili letake z obvestili in še kaj. Cepilnemu osebju so zaupali.

Kot naravno nadaljevanje teh aktivnosti pa so se po koncu epidemije odločili še za akcijo brezplačnega cepljenja mladih proti HPV (človeškemu virusu papiloma) v starosti od devetnajst do štiriindvajset let. Mladi so na petnajst minut vstopali v cepilni avtobus kar na ploščadi pred trgovskim centrom.

Zanimalo nas je, ali so pri obvladovanju epidemije covida-19 doživeli tudi zavračanje zaščite s cepljenjem. »Ja, ampak ni bilo omembe vredno,« je bil odgovor. Ukrepanje glede epidemije je država povsem prepustila inštitutu in njegovim načrtovanim aktivnostim v dogovoru z lokalnimi oblastmi. Šol niso zapirali. Tudi Švedi ne. Le v času največjega zagona epidemije, ko je zbolelo veliko pedagogov, je v razrede izmenjaje prihajala le po ena polovica otrok.

Ob tako veselih novicah iz Nizozemske me je spomin na našo domačo realnost žalostil. Odnos do zdravstvenega pa tudi pedagoškega osebja se pri nas iz leta v leto slabša. Slabšajo se odnosi v družbi nasploh. Tudi to je razlog, da je bila odločitev za nedavni dvig števila vpisnih mest za specializacijo iz družinske medicine strel v prazno: od stotih mest jih je kar tri četrtine ostalo nezasedenih. Morda pa poklic zdravnika ni več nekaj, kar bi danes še lahko zanimalo mladega človeka? Še posebej tistega, ki ima rad ljudi in jim želi biti v pomoč v prvi reševalni črti.

Odkrivanja dvojnih zaposlitev, zaradi katerih postaja javno zdravstvo le še shirana in vse bolj opotekajoča se molzna krava, sprožajo pogrome nad zdravniki. Kako pa naj v taki realnosti ljudje verjamejo, da se zdravniki ne otepamo dela, ker bi bili leni in bi videli pred seboj samo denar? Preobremenjenost je resna, vedno pogostejša in žal spregledana motnja, ki vodi v izgorelost in patologijo. Kaj doživljata zdravnik in bolnik, ko zdravniku zmanjkuje časa za povezovanje z bolnikom? Za tisto povezovanje, ki edino lahko zagotovi najboljše možne rezultate zdravljenja. Za tisto povezovanje, ki gradi zaupanje, to pa je temelj dobrega zdravljenja.

Slabšanje organiziranosti dela v primarnem zdravstvu ne vnaša le nezaupanja v odnos bolnik – zdravnik. Zaupanje razpada tudi na relaciji zdravnik – zdravstveni delavci. Tako sem dobesedno osupnila ob nedavni novici, da je na eni od visokih šol za zdravstvo kot predavateljica zaposlena diplomirana medicinska sestra nasprotnica cepljenja. Bi na delovno mesto pilota letalska družba zaposlila barvno slepega človeka?! Biti zaposlen kot zdravstveni delavec in ne promovirati cepljenja lahko pomeni samo: a) pomanjkljivo pridobivanje in vzdrževanje znanja (kar ima neposreden negativen vpliv na kakovost in varnost dela) in b) obstoj predsodkov, ki so razumu nedostopen substrat možganskega delovanja in prav tako sodijo v domeno kakovosti in varnosti dela. Gre za strokovno nedopustno odsotnost uvida, da izbira lastne svobode za necepljenje pomeni izbiro neodgovornosti do drugih ljudi, posebej do ranljivih skupin. Tam, kjer imajo doseženo visoko stopnjo precepljenosti otrok proti HPV, bodo čez dvajset let beležili velike prihranke za zdravljenje raka. Kjer cepijo veliko otrok in odraslih proti gripi, lahko beležijo prihranke že v isti sezoni: manjša poraba antibiotikov, manj izdatkov za zdravljenje v bolnišnicah, za bolniško odsotnost in nego bolnih otrok, manjše je število mrtvih na račun gripe.

Bo ekipa nove ministrice znala dojeti in podpreti vrednost obsežnega preventivnega in kurativnega dela otroških in šolskih dispanzerjev? In z reorganizacijami ustvariti pogoje za dobro in uspešno delo v celotnem primarnem zdravstvu? Moji obeti za obravnavo teh vsebin na posvetu v Državnem svetu RS 10. novembra so upravičeno veliki.

Peter Sloterdijk je v intervjuju za Delo rekel: »Obsojeni smo na to, da dajemo zavetje sebi in drugim.« Velja tudi za zdravstvo. Za dobre rešitve pa potrebujemo spoštovanje in zaupanje.