K razpravam o MSO – nekaj predlogov o vsebini

Muzej slovenske osamosvojitve (MSO) je ustanovila vlada RS 4. marca 2021, s prostori v Ljubljani na Poljanski cesti 40, v nekdanji (avstrijski) cesarsko-kraljevi domobranski vojašnici.

Med drugo svetovno vojno so tu, na sedanji Poljanski 40, bivali italijanski, nato pa v simbiozi nemški in domači domobranski vojaki. Slednji ne kot cesarsko-kraljeva, ampak plačana pomožna vojska nemškega okupatorja, ki so za nekega našega premiera edina »slovenska narodna vojska«, kot je zahvalno čivknil, ko so v njegovem imenu pripadniki slovenske vojske na Žalah 1. novembra 2021 položili venec k spomeniku padlim domobrancem. Na srečo ne tudi padlim partizanom. Bi bila žalitev. Ta neverjetni čivk bi vsekakor sodil na udarni zid v MSO. So ga že predvideli?

Nikjer v demokratični Evropi ne čislajo takšnih brezhibnih kvizlingov kot domačo narodno vojsko, vredno vencev iz državnega proračuna!

Neki polpretekli kontinuiteti se, kot kaže, zdi smiselno družiti slovensko osamosvojitev z zapriseženimi domobranci, katerim so nemški (SS) generali poveljevali, jih oskrbovali z orožjem, opremo, plačami (zanje in družine), odlikovanji in napredovanji, celo z domom ostarelih domobrancev na ljubljanskem Viču ...

Taisti domobranci so (1944–1945) skupaj z dobrodošlimi »migranti« (četniki, kozaki, grški domobranci ipd.) hrabro branili nemške strateške železniške poti skozi okupirano Slovenijo do zavezniške fronte v srednji Italiji.

Morda po naključju je v Delu 30. novembra mogoče brati resen istorodni predlog, da bi na Plečnikovem stadionu v Ljubljani postavili park osamosvojitve. Ki je krivično bil 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan, prisilna priča sramotne prisege domobrancev nemški vojski, na fotografijah pa prisrčni objemi nemškega nacističnega generala in ljubljanskega škofa.

MSO bo tudi »raziskoval in vrednotil zapletene zgodovinske procese, ki so v preteklosti ustvarjali slovensko istovetnost (…)«.

Pa je nova ministrica za kulturo zdaj predlagala (ob ostrih opozicijskih žvižgih) združitev MSO z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, ki oba zdaj po naključju vodita izbranca opozicije. Sicer strokovna, kot bo tudi novi.

Matični del vsakega naroda si vsekakor želi in zasluži samostojnost in svojo neodvisno državo. Ker ni primera, da bi dva matična naroda kdaj živela v zadovoljnem sobivanju v isti državi.

V samostojni, demokratični in pluralistični Sloveniji so nas upravičeno prepričali, da imajo (nekateri) idealizirani ideološki projekti svoje zelo temne strani. Denimo takoj NOB in socialistični povojni režim. V muzeju novejše zgodovine v Ljubljani so zato predstavili (1998) razstavo Temna stran meseca in prikazali »temno stran polpretekle zgodovine, tisto, ki je bila zamolčana in pozabljena«. In nato še večkrat z izpopolnjenimi različicami (2008, 2019), s čimer so gotovo prispevali k današnjemu večinskemu odklonilnemu odnosu volivcev do politik, strank in državnih ukrepov, ki se vztrajnostno nagibajo k bolj avtoritarnim modelom in podobam vodenja države. S skladnim repertoarjem, kot so robokopi, vodni topovi, drakonske nezakonite kovid kazni, biserni nasilni rumeni jopiči, javni strankarski pritiski na neodvisne medije, poniževalni in prostaški tviti z vrha … Ter gravitacijsko blizu podobnim političnim vzorcem, na oblasti ali blizu nje (npr. Italija, Francija, Madžarska, Poljska, Izrael …).

Muzej slovenske osamosvojitve, zamišljeno le sam, naj bi torej »raziskoval in vrednotil zapletene zgodovinske procese«, tudi pred, za samega časa slovenske osamosvojitve in po njej. In po svetlem zgledu Temne strani meseca je vsekakor pričakovati, da med zapletene procese sodijo tudi odkloni osamosvojitve. Kot v NOB.

Dne 28. junija 1991 okoli 03.40 je načelnik slovenskega republiškega štaba teritorialne obrambe J. S. (sodeč po zapisanih izjavah vpletenih) izdal ustni ukaz (usklajen s samim političnim vrhom) za napad na vojašnice, enote in objekte JLA v Ljubljani in ljubljanski pokrajini poveljniku (M. B.) 5. pokrajinskega štaba TO ljubljanske pokrajine. Le-ta ga je pogumno in modro zavrnil, kljub razpolaganju z nekaj deset puškami, s čimer pa smo se v Sloveniji izognili gotovim povračilnim brutalnim rušilnim (letalskim in artilerijskim) napadom jugoslovanske vojske na mesto in pokrajino. Že čez dva dni so poveljnika zamenjali z enim iz Grosuplja.

Bi polkovnik Miha Butara prispeval muzeju svoje škornje ali hlače, v katerih je bil, ko se je odločil za ta izjemni razumni korak?

Mlade generacije bi se morda začudile, kako smo leta 1991 čez noč v gostilniških jedilnih listih rodoljubno črtali izraze kot čevapčiči (in uvedli »lulčke«), srbski pasulj ipd., na našem radiu in televiziji pa so izginile vse popevke srbskih pevcev. In tudi hrvaških, za vsak primer, kdo bi jih ločil!?

Dne 17. decembra 1990 na postroju slovenske Teritorialne obrambe v Kočevski Reki so imeli njeni pripadniki na kapah rdeče zvezde, a so jih nato na izvirnih fotografijah za lastne »zadiševalne« strankarske potrebe (še leta 2014) retuširali. Izbrisali. Kakšna izvirna kapa pa bi se še našla.