Javno pismo Zvezi za tehnično kulturo Slovenije

Ob letošnjem neuspešnem sodelovanju na razpisu za državna sredstva ste šolam poslali dopis, v katerem pojasnjujete ponovno uvedbo pristopnine za tekmovanja pod okriljem zveze (ZOTKS).

Učenci, dijaki in učitelji ga lahko razumemo le kot že videno prelaganje odgovornosti med organizatorjem in ministrstvom za vzgojo in izobraževanje (MVI) za sklic na neobstoječi pravilnik, s katerim ste poskušali dokazati upravičenost do državnih sredstev. Glede na to, da se odgovornih za šlamastiko najbrž spet ne bo našlo, gre za precej sizifovo početje.

Ravnodušna je vaša razlaga, da posledično ponovno uvajate kotizacijo – kot je bilo že v preteklosti. Res je, da za ZOTKS tak spodrsljaj ni nov, ne zmorete pa preprostega opravičila nadarjenim učencem, dijakom in njihovim mentorjem, ki jih postopoma spravljate v podrejeni položaj.

Vprašanje brezplačnega pristopa k tekmovanjem je vprašanje državne kulture do naše prave elite, do nosilcev našega razvoja in obstoja. Če jo okrnete, s tem avtomatično okrnete načelo enakih možnosti za pridobitev osnovnih pravic, npr. štipendije za nadarjene. Izpolnitev teh načel ne more biti na ramenih šol ali staršev, kar predlagate. Šole bodo vaše zagate z denarjem namreč reševale na silno različne načine. Nekatere bodo sredstva našle v glavarini (našo šolo bo samo letošnje tekmovanje iz logike stalo 300 evrov), druge bodo posegle v neobvezni šolski sklad, kar je problematično predvsem, kadar je prazen, tretje spet bodo sredstva (in odgovornost) naložila staršem …

Ob tem iz vašega pojasnila kriči spregled večletnega »sofinanciranja« s strani prostovoljnega dela učiteljev – mentorjev. Ti, denimo, pri logiki v osnovnih šolaj (OŠ) izvedejo dve ravni tekmovanja (šolsko in regijsko), v srednjih šolah (SŠ) pa šolsko – izbirno (od prijav, kopiranja testov in nadzora do korekcij, vnosa rezultatov, razreševanja pritožb …). Že leta področje dela z nadarjenimi MVI preprosto ignorira, v OŠ je sistemizirano simbolično, v SŠ pa sploh ne. Hkrati npr. niti udeležba niti častna omemba varovanca na mednarodni olimpijadi ne prinese mentorju točk za napredovanje v najvišje nazive v šolstvu.

Odličnosti je država že zdavnaj odrekla polno podporo. Deklarativnost pa je mnogo premalo, da bi se trendi dramatičnega krčenja tistih z najvišjimi dosežki na mednarodnih raziskavah obrnili. Nihče se zato več ne čudi, da društva zalagajo lastna sredstva za pripravo in udeležbo dijakov na mednarodnih olimpijadah znanja. Žal pa tudi temu ne, da so – paradoksalno – uspehi naših dijakov iz leta v leto višji. Ravno zaradi navedenega je država sredi junija letos uvedla prvorazredna – selekcijska tekmovanja, pri katerih (poleg drugih najstrožjih pogojev) pristopnina ni dovoljena. V nasprotju z lanskim letom (in nekaterimi drugimi organizatorji) je Zveza za tehnično kulturo Slovenije letos večino svojih tekmovanj »degradirala« med druga državna tekmovanja, in ne med selekcijska. Če ne bo sofinancirana še naslednji dve leti, pa bo tudi ta status izgubil. Zahvaljujoč prehodni določbi v novem pravilniku o podeljevanju Zoisovih štipendij letos najuspešnejši učenci in dijaki ne bodo prikrajšani. Če pa ZOTKS tudi prihodnje leto svojih tekmovanj (biologija, kemija, logika, programiranje) ne uspe uvrstiti med selekcijska, bo zadeva imela za prejemnike priznanj neposredne pravne učinke. Pri pridobivanju Zoisove štipendije imajo namreč izjemni dosežki vodilno vlogo. Na selekcijskih tekmovanjih bodo imeli taki dosežki večjo težo kot pri drugih državnih (in interesnih) tekmovanjih (eno srebrno priznanje s selekcijskega tekmovanja bo, denimo, kandidatu prineslo več točk kot dve srebrni priznanji iz drugih sofinanciranih državnih tekmovanj).

Morda še večji problem od neobveščenosti je apatični molk ravnateljev in učiteljev. Od ZOTKS bi pričakoval vsaj prošnjo šolam (ravnateljem), da s prevzemom stroškov posredno preprečijo neenake pogoje, v katerih bi se tekmovalci lahko znašli. V prihodnosti bo treba o statusih tekmovanj obvestiti tudi starše, vsekakor še preden bodo plačevali za nadarjenost svojih otrok.

Leta 2024, v neki državi, ki se ima za družbo znanja ...