Italijanski predsednik se javno Slovencem še ni opravičil za vse zlo

Slovenski nastop na lanskem Frankfurtskem knjižnem sejmu je bil velik uspeh, še zlasti glede na čudaške politične menjave ekip, ki so ga pripravljale. Vse pohvale! K izjemni odmevnosti slovenskega nastopa pa je vendarle največ prispeval Slavoj Žižek s tem, da je urbi et orbi povedal, da je cesar nag. Ko bi se bil Žižek zlagal ali rekel kaj neumnega, se ne bi nihče za to niti zmenil. Ampak Žižek je povedal resnico in tu tiči vrag! Samo zato so nekateri nemški politiki protestno zapustili dvorano oziroma se skušali z Žižkom celo prepirati.

Poročila o koncu frankfurtskega sejma pa so bila pri nas precej skromnejša in sam nisem zasledil ničesar (ne trdim, da ni bilo ničesar) o incidentu, ki se je zgodil ob predaji novi gostji, Italiji. O tem sem izvedel v odličnem članku, sicer namenjenem povsem drugim temam, v katerem je novinarka vprašala Dušana Jelinčiča, kako je bilo ob primopredaji v Frankfurtu poslušati italijanske izjave, da ni najbolj prijetno dobiti ključa od sosedov, ki so Italijane metali v fojbe. G. Jelinčič je odgovoril: »Ko je vodja italijanske delegacije v Frankfurtu ob primopredaji izjavil, da morata Italija in Slovenija pozabiti na nekdanje spore in nadaljevati po poti sloge in solidarnosti, ki sta za kulturo nujni, pa čeprav smo Slovenci zagrešili fojbe – sicer ni izrecno govoril o zločinih, a je bilo dovolj, da je izrekel to drobno besedo, ki pomeni natanko to –, smo se s predsednico JAK Katjo Stergar in kuratorjem Miho Kovačem spogledali in verjetno vsi dobili preblisk, da bi morali vstati in zapustiti dvorano. Tako so namreč le kak dan prej storili nemški visoki politični predstavniki ob Žižkovem govoru, a danes vem, da smo ob ponosni in samozavestni drži, ko smo vztrajali v dvorani, ravnali pravilno. (...)«.

Predstavniki Slovenije so torej ostali v dvorani in ne vem, ali so pokazali svoje nestrinjanje z izrečenim kako drugače. Naj mi ne zamerijo, če menim, da bi morali dvorano nemudoma zapustiti.

Ne dvomim, da bi Slavoj Žižek, ta najbolj nevarni filozof našega stoletja, znal tudi v tem primeru ravnati pravilno in pokazati vodji italijanske delegacije (ki najbrž ni bil kakšen nižji vladni uradnik) in celi dvorani svoje nedvoumno razumevanje take izjave.

Da bi bilo jasneje, obrnimo situacijo.

Predstavljajte si, da bi vodja slovenske delegacije, ki je najbrž nastopil pred vodjo italijanske, izjavil, da ni najbolj prijetno predajati ključa sosedom, ki so leta 1918 okupirali kakšno tretjino slovenskega narodnega ozemlja, tam prepovedali javno rabo slovenščine in jo izgnali iz šol, cerkva, kulturnih in drugih ustanov, požgali Slovenski kulturni dom v Trstu samo zato, ker je bil slovenski, obsodili in usmrtili tiste, ki so se temu raznorodovanju poskušali upreti, zastrupili pevovodjo samo zato, ker je njegov zbor v cerkvi pel slovensko, ki so »takole, za svoj nedeljski hec« kar iz vozečega vlaka postrelili nekaj otrok, poitalijančili imena in priimke ne le na dokumentih, krajevnih napisih itd., ampak jih »popravljali« celo na nagrobnikih, če naštejem le delček tistega, kar vemo ali bi vsaj morali vedeti vsi. Sosedom, ki so l. 1941 okupirali še dodaten ogromen del Slovenije, v Ljubljani in drugod streljali talce (samo v Gramozni jami vsaj 185!), na stotine ljudi odpeljali v koncentracijska taborišča Rab, Gonars in druga in mnoge od odpeljanih do smrti izmučili, izstradali in (tudi do smrti) mučili še na številne druge načine, ki so požigali slovenske domove in cele vasi, glavno mesto v celoti obdali z bodečo žico in tako iz njega naredili veliko koncentracijsko taborišče. Kaj bi se zgodilo, ko bi vodja slovenske delegacije navedel le teh nekaj na hitro naštetih od še mnogo številnejših drugih zločinov naših sosedov, ki naj bi jim predal ključ in pri tem seveda izjavil, da morata Italija in Slovenija pozabiti na nekdanje spore in nadaljevati po poti sloge in solidarnosti, ki sta za kulturo nujni?

Nedvomno bi vsi Italijani v trenutku zapustili dvorano. Zakaj? Zato, ker bi iz ust vodje slovenske delegacije slišali resnico. Ta pa je očitno nesprejemljiva.

Težko bi bilo odgovornost za take politične odločitve naprtiti prav delegaciji na frankfurtskem sejmu.

Nemara bi bili res najprej naši najvišji politiki dolžni bobu reči bob in ob svojih visokih stikih italijanske sogovornice in sogovornike opozoriti na to, kaj je resnica in kaj potvorba, in na to, da bi za začetek lahko italijanska stran objavila vsaj poročilo slovensko-italijanske mešane kulturno zgodovinske komisije, ki na to čaka že dobri dve desetletji. Tako pa bo v svetu obveljalo, da imajo Judje pravico, da se branijo, Slovenci pa naj take pravice ne bi imeli niti v letu 1918 niti v letu 1941 – in je očitno ne bomo imeli niti v prihodnje. In obveljalo bo, da je bil samo judovski narod predviden za holokavst, pa čeprav vemo, da je Hitler enako usodo namenil vsaj še Romom in Slovencem, pa najbrž še komu. Nas je nedvomno rešilo predvsem tehnično vprašanje, saj je preprosto zmanjkalo vsakršnih kapacitet za ta načrt. A Slovenci, ki so preživeli Auschwitz, Dachau, Ravensbrück ..., so realizacijo tega lahko videli od blizu. In obveljalo bo, da naj bi Slovenci zmetali v fojbe na tisoče (zakaj pa ne kar na deset- ali stotisoče) Italijanov samo zato, ker so bili pač Italijani.

A Slavoj Žižek ne more biti prisoten vedno in povsod in opravljati funkcije poverjenika slovenske politike, ki je za taka sporočila očitno nikoli ni dovolj v hlačah ali v krilih. Ker neprijetna sporočila raje prepušča drugim, bomo morali to očitno prevzeti državljani sami. Izjemna priložnost ob sklepu frankfurtskega sejma je na žalost zamujena in upajmo, da bomo v prihodnje takih priložnosti zamudili čim manj.

Italijanskega predsednika, ki bi se poklonil talcem, pobitim v Gramozni jami, položil venec na njihove grobove in se javno opravičil Slovencem za vse zlo, ki smo ga od svojih sosedov doživeli v preteklem stoletju, pa še ne bo prav kmalu k nam.

Očitno nam še vedno drugi določajo, kaj smemo in česa ne smemo!