V članku lahko preberete:

Raoul Pupo je letnik 1952. Tržaški zgodovinar in dolgoletni profesor novejše zgodovine ter zgodovine Julijske krajine na tržaški univerzi je bil v mlajših letih aktiven v vrstah krščanske demokracije. Je ploden pisec in zgovoren razlagalec, že deželni predsednik in znanstveni svetnik državnega inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja v Italiji. V osemdesetih letih je – slabega pol stoletja po tragičnih zapetljajih – dal pobudo za novo, predvsem pa drugačno zgodovinopisno preučevanje treh najbolj vnetih problemskih živcev zgornjejadranskega prostora: tržaškega vprašanja v ožješolskem pomenu besede, fojb in istrsko-dalmatinskega eksodusa. Sogovornik, ki za ceno nevšečnosti meri k zgodovinski objektivnosti, ob zavedanju, da je spominska nepristranskost nemogoča.

Tem se ne izogiba. Pred več kot dvema desetletjema je bil član slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki je leta 2000 končala zelo tehtno in poglobljeno poročilo o slovensko-italijanskih odnosih v obdobju 1880–1956.