V članku lahko preberete:

Pravi, da se počuti najbolj živega prav med pisanjem, ker je to zanj najbolj plemenita oblika svobode. »Ko sem bil mlad, nisem imel, ko je šlo za pisanje, nobene samozavesti. Potem sem neko poletje začel urejati športno stran v Primorskem dnevniku in ugotovil, da manjka samo še podlistek. Kolegom in prijateljem sem rekel, naj se lotijo pisanja, pa nihče ni hotel. Pa sem se lotil sam: začel sem pisati o našem vzponu na Broad Peak. Planinsko pisanje: smo šli gor, smo šli dol, sem zabil klin … dolgčas. Še sam sem zehal ob prebiranju tega. Vedno isto. Ugotovil sem, da mi takšen način pisanja ne ustreza: pa sem obrnil perspektivo. Nisem več pisal o zunanjem svetu, temveč o svojem notranjem v odnosu do zunanjega.« In pri tem, tudi ko ne piše o plezanju, vztraja do danes.

Nazadnje sva se pogovarjala pred natanko desetimi leti, leta 2013, sredi Ljubljane, danes sredi Trsta. Kaj vse se je spremenilo v tem času, mislim predvsem na tržaško in ljubljansko realnost?

Spremenilo se je veliko, tako s Trstom kot z menoj in z mojim odnosom do sveta okrog mene. V tem času sem se upokojil in se preselil na slovenski Kras. Vaše vprašanje je navidezno enostavno, a je bistvu tako obširno, da me pomalem bega. V zadnjih letih, in naj ne zveni domišljavo, sem začel žeti tisto, kar sem dolgo sejal. Prišli so stvarni rezultati, kot reciva, dokumentarec Tržaške prikazni režiserja Dušana Moravca o mojem življenju in delu, ki me je tako presenetil, da sem se ob novici, da ga pripravljajo, kar sesedel. V Sloveniji in s podnapisi v Italiji so ga predvajali več kot dvajsetkrat, in, kar je najvažneje, prikazan je bil tudi v dveh največjih tržaških kinodvoranah, Ariston in Miela, dvorani sta bili obakrat polno zasedeni. Ogledali so si ga tako Slovenci kot Italijani, rekel bi kar pol – pol.