Interventni zakon o Tešu povzroča odpor

Zaključena je javna razprava o osnutku interventnega zakona o Tešu. Odziv? Revolt! In to upravičen, saj ima zakon za glavni namen reševanje Holdinga Slovenske elektrarne (HSE), stranski namen pa je reševanje problematike Šaleške doline. Pred kakršnim koli zakonom o reševanju Teša bi moral biti sprejet zakon o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje (PV). Šele ob upoštevanju natančnih določil tega zakona bi bilo možno določiti čas in način obratovanja termoelektrarne in sprejeti ustrezni zakon o Tešu. Če komu to ni jasno, si osvežimo zgodovino Premogovnika Velenje.

Večje količine premoga so se začele tu kopati leta 1887. Prva termoelektrarna (TE) je bila zgrajena leta 1905 (zgolj za potrebe premogovnika). Druga TE, z močjo 5 MW, je bila zgrajena leta 1935. Povojni razmah premogovnika se začenja leta 1946. Prva dva bloka Teša z močjo po 30 MW sta bila zgrajena deset let kasneje, z jasno usmeritvijo – porabiti lignit »doma«. Izkop se je povečeval in je v letu 1985 dosegel vrhunec s petimi milijoni ton premoga letno. Tako so bili zgrajeni tudi »potrošniki« premoga: 3. blok (75 MW, leta 1960), 4. blok (275 MW, leta 1972), 5. blok (745 MW, leta 1977) in 6. blok (600 MW, leta 2015); žal na zavajajočih podatkih o zalogah in ceni premoga.

Ena od možnih različic reševanja »problema« Šaleške doline je naslednja, kot jo bom opisal:

1. etapa: TE mora obratovati, dokler se rudnik ne zapre (in se ne porabi zaloga na deponiji).

2. etapa: Ob zaprtju rudnika mora začeti polno obratovati plinska elektrarna (najbrž moči »le« 300 MW) – izkoristi se čim več obstoječega postrojenja, obstoječi RTP in ogrevalni sistem.

3. etapa: Zgradi se mali modularni jedrski reaktor (SMR) moči (najmanj) 300 MW, 4. generacije – tudi takrat bo treba izkoristiti čim več obstoječega postrojenja – hladilni stolp, RTP in ogrevalni sistem (ki bo takrat posodobljen in morda razširjen). Idealna mikrolokacija za šaleški SMR bi bila vkopana v hribu za obstoječo TE … Plinska elektrarna pa bi naprej podporno obratovala s podobnim režimom, kot je znan za plinsko elektrarno Brestanica, ki »podpira« Jek 1.

V tem času bodo na trgu že SMR tudi z močjo, večjo od 300 MW. Cena bo še vedno sorazmerno visoka (»štirikratna cena Teš 6«), a bi se jo dalo znižati, če bi v Sloveniji naročili 3 serijske SMR. Namesto Jeka 2 bi etapno zgradili dva SMR. V izgradnjo SMR se lahko vključi tudi slovenska industrija. (Samo ena ideja: varjeni reaktorski oklep ni nič bolj zahteven za izdelavo kot oklep za osemkolesnike …)

Poraba električne energije v prihodnosti, ki je bila sedaj predočena javnosti, je nekoliko pretirana. V deželo s tako starajočim se prebivalstvom, nizko nataliteto in pretiranim odporom do umeščanja energetskih objektov v prostor prihajajo leta z zelo nizko gospodarsko rastjo (tudi ob večji izrabi tistih virov, ki jih Slovenija na srečo še ima).